9.12.2009
Objavljeno v Koščki in okruški., miks 14:14 avtor: bronte72
Lucy Lu.
Starševstvo je zahteven poklic. Drži, da sem ga tudi jaz vzela na smrt resno. Tako je spolzelo za največjo peščeno uro na svetu časa… preden sem sploh pomislila na tale moj blog. Zaprašen in sam. Uporaben približno toliko kot frižider na severnem tečaju.
Rokodelskega se je odvijalo veliko in pa hkrati nič. Vse zaloge materialov so videti natančno tako. Kot zaloge. Zložene ali zmetane v en velik kup. V čakanju na čase z nekaj več večerne energije ali prostega časa. Prvega, drugega – kombinacija pa bi bila naravnost imenitna. Po drugi strani je naš najzahtevnejši in najdolgoročnejši rokodelski projekt z delovnim imenom »Lučka« v polnem teku. V zadnjem poletju smo shodili, spregovorili, ugnali vragolijo ali dve, spoznali čudovit fenomen senc na zidu, se čudili temu, kako vraga ni mogoče med dlani ujeti vode, okusili pasje piškote (ki so po potrebi lahko tudi otroški… če je pes navdušen nad njimi, verjetno je nekaj na tem), se jezili, padali, smejali, kobacali, ubogali in kljubovali, se ločili od zavetja skromnega, pa vendar domačega podstrešnega stanovanja in odšli v varstvo. Morda leto ni teklo tako, kot si je zamislila Lučkina mama, po vsej verjetnosti pa teče točno tako, kot si je to namislila Lučka. In ja, Lučkina mama. Že gre tako, da se je morala sprijazniti s tem, da ni nujno gospodar svojega časa. In da tudi gospodar njenega časa ni več gospodar česarkoli… poveljniško mesto je zavzela šestnajmesečnica, ki večino časa natančno ve kaj hoče in ve tudi, kako bi večino časa morala preživeti njena mama.
Za rokodelsko stradanje pa imam še en odličen izgovor. To poletje smo si namreč uredili svoje prvo stanovanje. V tankih dveh mesecih je nastalo iz prašnega podstrešja. In nas stalo več živcev kot denarja. Ampak sedaj smo tu. In tako gre to, da smo opremili svojo prvo-lastno-samo-našo-nahojladri-kuhinjo, zložili svojo prvo- lastno-samo-našo-nahojladri-dnevno-in-delovno-sobo ter včeraj dobili svoje prve čisto-prave-ne-improvizirane omare, v katere smo z Lučkino navdušeno pomočjo (katera ni imela vselej srečnega konca) zložili rokodelske materiale… ki so me pravzaprav spomnili na ta moj blog. Zaprašen in sam. Uporaben približno toliko kot frižider na severnem tečaju.
Čeravno me je ob tem skeleče zapekla vest in se mi je obenem milo storilo, je konec dober. Vrnila sem se na tale moj blog. Ter pozno zvečer po letu in pol izvlekla rokodelske materiale. Navsezadnje, prihajajo prazniki. Ko bomo prvič postavili lastno-samo-našo-nahojladri-umetno-jelko. In bodo ti prvi-nahojladri-prazniki prvič samo naši.
Tako to gre.
Permalink
9.01.2009
Objavljeno v miks 14:09 avtor: bronte72
Skoraj leto kasneje… se še vedno odvija moj doslej najzahtevnejši in najdolgoročnejši rokodelski projekt, z delovnim imenom “Lučka”. Projekt je trenutno v fazi:
Lotevam se ga kakor vem in znam – kot se za novopečeno mamico spodobi. “Kakor vem in znam” pravim zato, ker mi vse, kar sem se doslej naučila o rokodelstvu ne pomaga prav veliko. Sleherni dan je novo poglavje, za katerega veljajo nova pravila.
Pa vendarle sem v zadnjih, skoraj petih mesecih prišla do nekaterih spoznanj… ki bodo morda v drobno pomoč tistim, ki se na tovrstni projekt šele pripravljajo. Nekateri starši se boste z menoj brundajoč strinjali, drugi mogoče nejevoljno zamahnili z dlanjo…. iz česar bi lahko sledilo spoznanje številka 1.
Spoznanje številka 1: Otroci so si različni. Starši smo si različni. Ne verjemite prav vse kar slišite in navodil iz priročnikov (ali tega seznama) ne vzemite za sveta. Enako širokopotezno ne zavrzite vsega kar slišite. Otroci niso “štancani makaroni”…. pri tovrstnem rokodelskem podvigu predvsem prisluhnite sebi in svojemu otroku. Ker….
Spoznanje številka 2: …se bodo verjetno tudi najostreje začrtane poti pred začetkom projekta ukrivile in ubrale lastno smer. Vaš dojenček ne bo nujno pristal na spanje v lastni posteljici in ne bo nujno jedel na dve do tri ure. Ne bo nujno prespal noč pri napolnjenih treh mesecih in verjetno ne bo pristal na urnik, ki bi vam najbolj ustrezal. In ko boste otroka sredi noči že šestič selili k sebi, v “tavelko postlo”, ker je to edini način da ujamete vsaj uro ali dve spanja… se zaradi tega ne počutite slabo. Namreč, kot bi rekel moj najljubši T.: tudi najboljše taktike se sesujejo v prah, ko poči prva puška.
Spoznanje številka 3: Ne načrtujte. Ničesar. Tudi tega, kdaj boste skočili pod tuš, ne.
Spoznanje številka 4: Obroke boste v glavnem pojedli hladne in v naglici. Prve jutranje kave še dolgo ne boste spili v miru. Obiskov ne boste vedno pričakali naspani in redko bo vse pospravljeno. Najbolje je, da si slednjega ne jemljete preveč k srcu. Tisti, ki so starši – bodo razumeli. Ko so vam rekli, da je “starševstvo najzahtevnejši poklic na svetu”, so mislili smrtno resno.
Spoznanje številka 5.: Krči (kolike) so huda reč. Tako huda, da se ti ob pogledu na trpeče malo bitje para srce po dolgem in počez. V glavnem ne pomaga nič – tudi “kapljice iz Avstrije” ne. Vendar zvok sesalca (ventilatorja, fena, ipd.) in telovadna žoga, na kateri boste sede pozibavali svojega novorojenčka medtem ko bosta skupaj poslušala “uuuuuuu” simfonijo sesalnega orkestra… delata majhne čudeže. Hkrati pa je dobro imeti v mislih, da to poglavje mine. Res. In sledi mu novo…
Spoznanje številka 6: Kljub vsem “starševskim pripomočkom”, ki ste jih dobronamerno kupili, si boste kdaj zaželeli, da bi svojega dojenčka zamenjali za “model, ki deluje v redu”. Kdaj pa kdaj vas bo prijelo, da bi “projekt v nastajanju” vrnili tja, od koder je prišel. Stisnili “control+alt+delete” in svoje vsakdan povrnili v predhodnje stanje. S tem ni nič narobe. In ne imejte slabe vesti zaradi tega. Mislim da se s tesnobnim občutkom “tega preprosto ne zmorem” prej ali slej srečamo vsi starši. Tudi to poglavje mine…
Spoznanje številka 7: …ker se boste z otrokovim presenečenim, a dobrovoljnim jutranjim izrazom obraza ponovno srečali z občutkom “kar ne morem verjeti, da sem spet na svetu”. Znova boste lahko prebrali vse “ta dobre pravljice” in brez slabega občutka s svojim otrokom plezali po drevesih. Preprosto morali boste spet začeti verjeti v Dedka Mraza in Miklavža ter prazniki bodo spet prazniki. Na drugi strani mavrice bodo ponovno zakopani najboljši zakladi in… nenadoma se bodo v krošnje mladih dreves nazaj naselile sanje. Za vse male in velike, ki spet verjamemo vanje.
Permalink
17.03.2008
Objavljeno v Koščki in okruški., miks 22:23 avtor: bronte72
…o domačem milu in o tem, kako ravnati z njim.
Drugi dan sem po dolgem času ponovno harala po blogih. Če je bila moja volja do blogovskega pisanja na stranski tir potisnjena zaradi že navedenega najtehtnejšega razloga na tem svetu, se je moj bralski firbec predramil zaradi manj tehtnega med razlogi – razburjenja, krohota in nasploh kažina v naši pisarni. Ki ga je povzročil tale blog. Ker razburjenje ni bilo tiste navdušene, odobravajoče sorte, sem šla notoričen blog pogledat še jaz. Mah vem, vem… preden sem se dodobra zdrznila, sem se v komentarjih prepirala z avtorjem in nekaterimi bralci bloga. Težko bi rekla, da sem prav diskutirala (čeravno je bil na samem začetku to moj najiskrenejši namen), saj se je na moje presenečenje vsak prispevan komentar sprevrgel v nekakšen povod za prepir. No, pa sem se zamislila… se nato zamislila še malo in v hipu počutila kot trapa.
Izgubila sem kakšni dve uri – ki jih mimogrede ne morem zahtevati nazaj – za debato o oslovski senci, bila ob tem solidno sitne volje in hkrati s svojimi komentarji naletela na vesoljsko nerazumevanje. V smislu: jaz o znamkah nekdo drug o Emiliji. Ali, kot pogosto v jezi izdavi moj oče: jaz njemu o jabkah, on meni o hruškah. V tem kalimerovskem občutenju nerazumljenosti sem si rekla punca, bot pametna. Napiši kak rokodelski egotrip, o katerem se ne bo treba prepirat.
In tukaj sem. Spametovana in boljše volje. Z nekaj paberkovanji o domačem milu in navodili, kako ravnati z njim.
Minule praznike so prejemniki rokodelskih daril v paketku prejeli tudi takšen-le paketek.
V katerem se je nahajal takšen-le paketek.
In v njem dišeč košček domačega mila. No, milo ni 100% domače, ker sem za osnovo kupila prozorno glicerinsko milo, ki ga je, kot je že v navadi, moč dobiti v art & hobby trgovinah. Tisti, ki ste bili pri kemiji boljši kot jaz – vam tudi tega ne bo treba kupiti. Milo se menda čisto zares da narediti doma. A kako? Pojma nimam. Pri kemiji sem lezla zgolj mukoma in še to z izdatno pomočjo sošolca v sosednji klopi.
Glicerinsko milo sem nato stalila v vodni kopeli, pri zelo majhnem ognju. Zelo je pomembno, da se milo tali počasi – enako počasi, rahlo in z občutkom pa tudi meša, saj se drugače speni. In v odlitem milu nastanejo nič kaj fotogenični zračni mehurčki ali – odvisno od prizadevnosti mešalca – mehurji.
V staljeno milo sem nato tik pred odlivanjem primešala dišavo. Z dišavami pa je zgodba naslednja. Ker se na dišave ne spoznam kaj prida, sem sprva iskala eterična olja… v enem izmed velikih nakupovalnih centrov. Olja sem tudi našla, vendar me je moj najdražji »T.« na licu mesta opozoril, da na njih embalaži piše: »ne sme priti v stik s kožo«. To torej ni bila najboljša rešitev. Je bila pa zato naslednja rešitev v vrsti naravnost odlična. Prav tako moj najljubši »T.« je pomislil – kaj pa arome, ki se dodajajo hrani? Posebej pecivu? Če so dobre za prebavni trakt, ne morejo biti napačne za kožo. Torej smo na trgovinskem oddelku za peko našli dišave vanilja, jagoda in pomaranča. Zgodbo se zaključi s: pekovske arome v milu res lepo dišijo, ga hkrati enakomerno obarvajo (pomaranča-oranžno, vanilja-bež, jagoda-rdeče) in še ostanek ni prav zares ostanek. Prav pride kasneje – pri peki peciva in kolačev.
Torej v raztaljeno milo se primešajo dišave. Znova, previdno in počasi. Takoj nato pa milo vlijemo v kalupe. V mojem primeru so bile to posodice različnih namazov, skut, jogurtov – ki sem jih shranila, temeljito oprala in namazala s kuhinjskim oljem, da bi strjeno milo lažje zdrsnilo iz kalupa.
Milo se na sobni temperaturi popolnoma strdi v kakšne pol ure… ampak nič ni narobe, če se počaka kakšno minuto dalj. No, v kalupe sem jaz dodala še koščke posušenih pomaranč (vonj pomaranče) in okraske iz das mase (vonj jagod)… in bila z učinkom nadvse zadovoljna, saj so bila strjena mila videti kot nekakšen barvit jantar.
Domačemu rokodelskemu milu je seveda mogoče dodati vsemogoče reči. Prosena kaša v milu bo delovala kot naraven piling, makova zrna prav tako, z nekaj zelene mete pa bo dišalo po pepermintu.
In še za konec – mila sem »zloščila« z mehko vlažno krpico in jih zavila v povsem navaden peki papir. Videti je lepo in rokodelsko. Tako kot se za rokodelska mila tudi spodobi, ne de?
Permalink
28.02.2008
Objavljeno v Koščki in okruški., miks 20:56 avtor: bronte72
… zaradi katerega je upravičeno, smotrno, smiselno in popolnoma razumljivo blogovsko in drugo pisanje postaviti na stranski tir. Vnemar. V najbolj zaprašen kot zavesti.
Je takle pozdrav iz globin… z vsemi petimi prstki ene roke.
Permalink
21.01.2008
Objavljeno v Koščki in okruški., Papirologije, miks 20:24 avtor: bronte72
Tu pa tam mi zmanjka tekstovne štrene. V tistem kosu življenja ki mu pravimo osebno ali »up close in personal«. Zmanjkovanje tekstovne štrene bom raztolmačila po domače. Prosto po Funtku: ker v mojem tekstopisno službenem življenju besed preprosto ne sme nikoli zmanjkati, si kdaj pa kdaj to dovolim v prostem času. Takrat se pogreznem sama vase, v blaženo brez-besedje in si… mislim svoje. Kar je pretežno nič.
Na ta račun trpijo pogovori – ki jih polagoma zmanjka. In blogovski zapisi – ki jih preprosto ni. In ko potem takole zmanjka še brez-besedja, se ponovno pojavi štrena. In imam znova povedati veliko. V tem času ko se na blogu ni dogajalo prav nič, se je v tu-ekranskem življenju godilo mnogo.
V tem zapisu o Afriški štreni. No paket z barvicami smo na zagoreli kontinent poslali. In prav ta paket je zgodba o še eni zgodbi.
Ker sem ljubitelj velikih reči in zato posledično tudi velikih škatel… je v škatli, v katero smo barvice pakirali neizogibno ostalo še kar nekaj nezasedenega prostora. Ker je bil paket že tako ali tako velik smo ga (v skladu z reklom »kamor gre bk naj gre pa še štrk«) napolnili do roba. Z promocijskimi majicami, ki jih je kakšen dan poprej v našo malo pisarno dostavila kolegica. Majice ne-posebej-atraktivne-bele-barve z logotipom podjetja bi naj tej strani oble uporabili kvečjemu na tekaški stezi, kot spalno garderobo ali pripomoček pri menjavi motornega olja na vozilu… v kontekstu paketa pa so se mi zdele odlični amortizerji. Za krhko pošiljko voščenk, vodenk in temper na njihovi negotovi poti. Mislila pa sem si tudi, da jih sestra (ki je bila na Edirisini strani odgovorni prejemnik paketa… in jo bom tako naslavljala tudi v prihodnje) konec koncev lahko »malo potala naokoli«… če že ne bo vedela kaj z njimi.
Amortiziran paket je prišel, majice torej tudi… vendar je med 300 otrok res težko razdeliti 20 majic. Ko pa bi jih vendar želeli imeti vsi. Včasih bi se morala z ihto tleskniti po čelu.. ker kaj tako slabo razmislim. K sreči je odgovorni prejemnik paketa razmišljal bolje. Namreč, nekje v času, ko je prispel paket, se je pripravljala tudi izredno pomembna nogometna tekma. Med Ediriso F.C. (nogometnim klubom, ki ga pretežno sestavljajo lokalno Edirisino osebje in pridruženi člani) ter nogometnimi zvezdami kluba BUFUKA YOUNG STARS, nogometne ekipe, ki jo sestavljajo mladi fantje iz okoliške vasi Bofuka. Ker je šlo za odločilno tekmo (pravzaprav prvo in zato… no po svoje odločilno) na izredno težkem domačem terenu (lokalni teren se pred obema goloma strmo dvigne… nekako tako kot skejterska rampa, kar doda igri svojstven, unikaten element) in ker je odgovorni prejemnik paketa medtem postal tudi manager domače nogometne ekipe Edirisa F.C… je domača nogometna ekipa zaigrala v povsem »novih dresih« – promocijskih majicah. Cela ekipa, enaki dresi – prvič v zgodovini vasi! Menda tudi prvič v zgodovini okraja.
Navdušenje igralcev Edirisa F.C. , ki je bilo po poročanju očividcev neskončno, je po izjemno borbeni tekmi pripeljalo do rezultata 1:1. Vmes je sicer že kazalo na 2:1 za zvezdniško Bofuko, vendar so domači z nekaj trmastega vztrajanja pri sodniku zadnji gol zaradi offsajda razveljavili.
Morebiti ni odveč povedati, da je nogometna ekipa Edirisa F.C naslednjo odločilno tekmo zmagala s 4:2. Ali gre zmago pripisati z »dresi« okrepljenemu ekipnemu duhu ekipe ali poznavanju posebnosti domačega igrišča, tudi odgovorni prejemnik paketa in nogometni manager ne ve povedati. Ve pa povedati, da veselje nad dresi – ki sem jih jaz tako naivno zamenjala za amortizerje paketa in »mikice za potalat« – še traja.
Permalink
28.12.2007
Objavljeno v Koščki in okruški., miks 19:51 avtor: bronte72
Objava za vse, ki ste pomagali obarvati otroške delavnice v Ugandi. S prispevki, spodbudnimi besedami, tihim premislekom ali tako, da ste prispevek posredovali dalje.
Barvice so prispele… med dekleta in pobčke v Kabale, kjer pod otroškimi prsti postajajo podobe. Akcija… ki to čisto zares ni bila… recimo temu rajši pošiljka je uspela. Hvala vsem. Prima zaključek leta, se vam ne zdi?
Permalink
23.12.2007
Objavljeno v miks 11:00 avtor: bronte72
…pravzaprav se je obrnilo leto. Moj blog je bil grdo zanemarjan in potisnjen na nekam v kot… kjer je odždel nekaj časa kot kakšen pozabljen ruzak. Pa je tako, da so se v življenju na tej strani ekrana odvijale pomembnejše reči in so tedenski zapisi preprosto morali počakati. Kaj češ… življenje včasih samo postavi prioritetno lestvico.
Tako da zaenkrat zgolj kratko obvestilo, kateremu sledijo konkretnejši zapisi:
Po dveh mesecih je paket v Afriko prispel. Neokrnjen, v celoti. Na pravi naslov in v prave otroške roke. Fotografije še čakam in precej, ko jih dobim – objavim, posredujem, razpošljem.
Prav tako nisem pozabila nate Mihaela. Knjige ki si si jih zaželela… v kratkem prispejo po pošti.
Vse ostalo kar imam za povedati pa prihranim za naslednjo objavo.
Sedaj pa: vsi stran od ekrana, pod toplo dekco k tistim, ki jih imate radi.
Lepe, lepe praznike. Ta prve, druge in tretje.
Permalink
21.11.2007
Objavljeno v Papirologije, miks 20:36 avtor: bronte72
… z naslednjim pol-aktualnim, vendar ne-zelo relevatnim-sporočilom. Ko sem drugi dan spremljala nekajurno govoričenje našega političnega prvaka sem ugotovila, da sem bila pravzaprav v zmoti. Resni in hudi zmoti. Potreben je bil nagovor razsežnosti, ki se je ne bi sramoval niti sam Castro, da mi je široko razprl oči in bi naposled razumela, kako zelo dobro mi gre. Čisto zares nisem nezaposlena, čisto zares se ne otepam z draginjo, čisto zares nimam teh drobnih, vsakodnevnih tegob ki si jih tako nepremišljeno izmišljujemo mali ljudje samo zato, da bi kljubovali in nagajali naši vladi.
Za moje namišljeno nezadovoljstvo in s tem veliko zmoto je bila kriva zarota neimenovanih sil (drugače pač ne bi bila zarota kajne), drhal novinarska, ki pod vplivom istih neimenovanih sil o tem, kaj je v naši podalpski deželici narobe, zapiše celo preko praga svoje dežele ter seveda dejstvo, da prav nikoli do sedaj nisem brezpogojno ljubila svojega premierja ali vrhovne izvršilne oblasti nasploh. Ljubiti svojo vlado namreč pomeni zares ljubiti svojo domovino. In obratno. Zares ljubiti svojo domovino pomeni ljubiti svojo vlado.
Po prvotni togotnosti in besu, ki me je zajel po nekajurnem spremljanju razprave spoštovanega g. Janše… ker kar nisem in nisem mogla verjeti, da res tako malo misli o svojih državljanih… da se alinejo za alinejo sprehaja po učbeniku predmeta Politično komuniciranje (nekoč poimenovanega Propaganda) in nam (pravzaprav ne zelo spretno) prav po demagoško žuga s vejicami ter pikami politične retorike, ki so nas jih (tako mene kot ne še tako davno nazaj zagrizenega študenta Janeza) naučili v drugem letniku iste fakultete… je sledilo spoznanje, da ima gospod premier pravzaprav prav.
Če odmislim občasne skrbi o aktualnem, mi gre zelo dobro. Veliko pogosteje kot velike skrbi me prepredajo male sreče. Paket na poti v Afriko, jutranji sprehod po zaspani Ljubljani; jesenske barve Krasa; pomladna svetloba Gorenjske; psička Suzi ki včasih misli da je človek in zato včasih pozabi da je pes; moj najljubši »T.«; moja delovna miza, ki čaka rokodelske prijeme pri ustvarjanju doma narejenega mila; spoznanje da je na svetu ostalo še veliko dobrih ljudi ter dejstvo, da me tudi predsednik vlade s »textbook« demagoško retoriko ne more prepričati v to, da moram ljubiti svojo vlado če želim ljubiti svojo domovino.
Gospod premier, mislim da imamo državljani te države svojo deželo v glavnem radi. In zato, ker jo imamo radi, vselej ostajamo vladna opozicija. Pa naj bo izvoljena vlada leva ali desna, zgornja ali spodnja, vijoličasta ali oranžna. Ne žalite nas s pojasnili, da nas slepijo prikrite poteze neimenovanih opozicijskih sil, destruktivno naperjene črke izpod tipkovnice novinarjev ali kar globalna zarota. Kdaj pa kdaj pomislimo tudi s svojo glavo… in utegnemo celo presoditi, kdaj je kaj utemeljeno in kdaj kaj neutemeljeno izsiljen čas pred televizijskimi kamerami. Ne da bi nam to morali pojasniti bodisi novinarji, bodisi rezultati javnomnenjskih raziskav.
Drži pa kot pravite, da mi/nam je v tej državi dobro. Ne zaradi rekordne gospodarske rasti, potemkinovskega zmanjševanja nezaposlenosti ali sijajnih potez, s katerimi se bomo izkazali pri predsedovanju Evropski Uniji. Temveč kljub temu.
Oprostite prekinitvi rednega programa. Motnje saniramo, redni program bo na sporedu v kratkem.
Permalink
13.11.2007
Objavljeno v Papirologije, miks 21:16 avtor: bronte72
Tokrat brez odvečnega meteža besed: slikovni epilog paberkovanja o linorezih v Linorez ali kako ravnati z njim. Osnovna oprema pred ravnanjem z linorezom je ravna površina, valjček in barva za linotisk (včasih je bila šolskemu kompletu za linotisk priložena prava pravcata tiskarska barva. Hvala prepihu na nebu… temu več ni tako). In papir. In v linolej vrezan motiv novoletne, božične, zimske, hanuka ali katerekoli že kartice.
Kot že rečeno – motiv je pri odtisovanju potrebno temeljito pritisniti in pogladiti čez matrico, da je odtis čimbolj (po)poln. Vendar majhne nepopolnosti v odtisu prispevajo svojstven pečat. Vsi smo po malem nepopolni, ne?
Kartica se posuši v nekaj minutah, odvisno od tega, koliko barve se prenesena odtis . Sledi…. domišljija. Vsakič drug papir, barvanje (najrajši na svetu imam vodenke… no, tudi akrili so kar uredu), plemenitenje vsebine.
Zimska vila s čarobno paličico (khm, tu ji še manjka “paličica”, zvezdica iz lepila, posutega s srebrnim prahom je že) ter deklica z vžigalicami bosta opremljeni z dobrimo željami v kratkem odstopicljali v svet.
In eno fajn predpraznično rokodelsko ustvarjanje vsem!
Permalink
7.11.2007
Objavljeno v Koščki in okruški., miks 21:40 avtor: bronte72
Zdi se, da imajo te dni vsi okoli mene “nove” otroke. Majčkene, roza barve, zmečkane in čez nekaj časa manj zmečkane. V tem zapisu se ne bom lotila imen, ki jih zadnje čase ti ravnokar prispeli zemljani prejmejo… ima me, da bi se – pa se ne bom. Ker bi se potem jezila, kako blagozvočna imena kot smo jih poznali izginjajo… nadomeščajo pa jih kratki medmeti, ki še najbolj spominjajo na poimenovanja pralnih praškov. Arf, Cet, Pril in tako naprej. Lotila se bom dobrohotnih nasvetov za šivanje otroških slinčkov… velikih ravno prav, da lahko malčki za mizo (ali kje drugje) packajo in pljuvajo, kolikor jih je volja. Ah… nekaj dni v družbi otroških slinčkov ti naredi to… zaželiš si, da bi svoje “novo-pridobljeno-znanje” velikodušno delil z drugimi.
Slinčki so reeees strašaaaaansko preprost rokodelski projekt – tudi za začetnike. No, predvsem za začetnike. Gremo? Gremo.
Korak 1: Na domači računalnik preneseš vzorec za slinček v 4 delih (slincek1.pdf, slincek2.pdf, slincek3.pdf, slincek4.pdf)
Korak 2: Vzorec na domačem tiskalniku stiskaš v razmerju 1:1 in ga sestaviš.
Korak 3: Vzorec prerišeš na blago (pri tem je pomembno, da sta oba kosa blaga z zunanjima stranema obrnjena eno proti drugem ter da vzorec prerisuješ na notranjo stran blaga).
Korak 4: … sem se jaz v primerjavi s splošnimi navodili poenostavila. Oba kosa blaga preprosto zašijem po zarisanih linijah (še vedno mora biti lice blaga na spodnji oziroma notranji strani, ko boš zašito obrnil… bo prava stran blaga zunaj in vidna). Pri tem na dnu slinčka pustim približno 6-centimetrsko odprtinico – skozi katero se slinček obrne na pravo stran.
Korak 5: Šele sedaj ureži slinček – približno centimeter od šiva.
Korak 6: Skozi 6-cm odprtinico obrni slinček od znotraj navzven. Pri tem robove slinčka potisni navzven s topim jedilnim nožem (dobro deluje tudi odpiralec za kuverte).
Korak 7: Skoraj najpomembnejši – zlikaj, zlikaj, zlikaj. In še enkrat – zlikaj! Pri tem s topim nožem od znotraj navzven potisni tiste dele slinčka… ki se morebiti trmasto upirajo in lezejo nazaj.
Korak 8: Zašij 6-centimetrsko odprtinico, skozi katero si slinček obrnil od znotraj navzven. Ter na zgornji del pripni gumbek (jaz v bistvu uporabim »knofljice«, ki se jih samo stisne skupaj).
Simpl kot pasulj. Zgolj rokodelska ideja za tiste, ki imate majhne otroke. Ki boste imeli otroke. Katerih otroci imajo majhne otroke. Ki v zadnjem trenutku potrebujete darilce za majhne otroke. In tako na dolgo in široko naprej.
In kam paše Lovro? Te češnje so zanj. Računam na to, da bo prej ali slej… menda… mogoče no… med nas privekal tudi kakšen Lovro.
Permalink
