Testament

3.04.2015 | Komentiraj

Ma saj sem vedela da bo to leto zajebano. Ne vem kako, misterij mi je to – ampak vedela sem.

Razsežnost zajebanosti pa je v prihodnost težko nafantazirati, tako kot se je bolečine v preteklosti nemogoče spomniti. Seveda veš, da te je fajn bolelo, priklicati pa je v ude, trup ali notranje organe ne moreš. Še z naprezanjem ne. Še k sreči.

Takoj ko se je leto pričelo, smo podedovali psa. Starega psa. Ki ne prenese niti minute samote ali industrijske diete, prenaša pa naokoli kup dlake, visoke zvoke in žmohtne vetrove, ki jih je nemogoče razgnati. Poskusila sem s ventilatorjem, poskusila sem s fenom, moja trditev je empirično preverjena. Vetrovi, pasja dieta in glasna potreba po človeški družbi nam je dodobra zmeštrala utečeno (ampak prigarano) družinsko logistiko.

Med iskanjem varuške za psa, iskanjem vrat počitniške prikolice, ki jo je razdejala še-nikoli-do-sedaj-videna-burja, rokovanjem s šest-in-pol-letnico, popravljanjem starega avtomobila, ki ga nismo podedovali ampak si ga nakopali čisto sami, družinskimi peripetijami, katere so od nas (če so pametni) plonkali snovalci bodočih žajfnic (veliko dela smo jim prihranili), smo soočeni z nespodbudno zdravstveno diagnozo ljubega bližnjega. Nič te ne spotakne tako, kot (vnovično) spoznanje, da vse mineva. Da je življenje ploščati krog. In ko ga skleneš, te ni več tam, kjer te že v začetku ni bilo.

Doslej nisem razmišljala, kako bi rada odšla. Sedaj o tem premišljujem pogosto.

Preden umrem, bi se želela posloviti. Povedati vsem, kar imam povedati. Ta hip mi na pamet ne pade nič, sicer bi vstala od tipkovnice in odvihrala obkljukati to alinejo, ampak morda mi bo na pamet padlo takrat in zato bi si že zdaj želela rezervirati zadnjo besedo. Prosim.

Ko umrem, bi želela, da se to zgodi hitro in neboleče. Bolečine že od nekdaj ne klofutam prav uspešno in če mi lahko obljubijo, da je ne bo, se s tem na en mah znebim še njenega priležnika – strahu. To bi bilo imenitno.

Potem ko umrem, pa nameravam enkrat za vselej razjasniti dilemo o posmrtnem življenju. Če obstaja, bom prevrnila rožo. Trikrat. Ko boste zraven. Če ga ni… no, saj vam je jasno.

V kolikor pa imam lahko še eno željo za življenje – ne mudi se mi še, srčno rada bi videla odrasti svoje dekle.

  • Share/Bookmark

Telefon

12.05.2014 | Tagano , ,  | 5 komentarjev

S petletnico sediva na hodniku infekcijske klinike. Videti je zelena v obraz in njeno, sicer krepko telo, se je kar izgubilo v bolnišnični pižami. Kljub trudu šivilj, da so za pižamo izbrale najbolj vedre vzorce in barve, vam povem, da je v bolnišničnih pižamah vsak otrok videti še malce bolj bolan in še malce bolj droban.

Ko takole čakava, da naju odpeljejo na oddelek in v sobo, za katero Luciji pojasnjujem da bo neskončno fina in je vse skupaj pravzaprav razburljiva pustolovščina, me medicinska sestra povpraša po telefonski številki. Med drdranjem mobilne me ustavi in pojasni, da želi številko hišnega telefona. Hja, nimam ga. Ne vem točno kdaj in niti točno kako je povsem tiho, neopazno, zelen kockasti Iskrin telefon izginil iz našega vsakdana.

Res je, da že dolgo ni bil ne Iskrin, ne kockast, ne zelen, tudi vrtljive številčnice ni imel več. Ampak točno takšen, kot na koncu ni več bil, se je v fotelj mojega spomina usedel za vedno. Morda se ne spomnim, od kdaj ga nimamo več – spomnim pa se, kdaj smo ga dobili. Natanko sredi osemdesetih je moralo biti. Moj »natanko« umestite prijazno prosim po lastni presoji. Takrat je telefonski aparat – no, za telefonski aparat ne vem, telefonsko številko – morda imela vsaka druga hiša v našem naselju. Ali vsaka tretja. Telefonske številke so imele svoje dvojčice in če je naneslo, da je bila dvojčiča bolj klepetave sorte, je bilo dosti vseeno, če je gorela streha, ker gasilcev nisi mogel poklicati. Lahko pa si, na račun ohlapne tehnike in morda slabe vezave, na ušesa vlekel pogovor onih (največkrat neznanih) drugih, ki so si imeli toliko povedati. Po telefonu.

Naš kockasti zeleni telefon je zasedal sredino pol-kvadratnega metra častnega prostora v hodniku pred očetovo delavnico. Obrtniško. V času, ko obrtniki s strani države niso bili ravno požegnana sorta. Ker je bila delavnica v kleti, smo preostali družinski člani v zgornjem nadstropju precej natanko uglasili svoja ušesa na telefonski zvonec skozi nekaj parov vrat in eno stopnišče, posebej, če smo pričakovali kakšen klic. Prisežem, da bi me pridušeno zvonjenje zdramilo z najglobljega spanca.

S pomočjo zelenega telefona so se reševale domače naloge, se sprejemala vabila na krste in poroke, pa tudi novice o preminulih sorodnikih. Mislim, da smo ga še najbolj vnemar in lahkomiselno uporabljali otroci, ki smo kdaj pa kdaj poklicali gospoda Zajca ali pa gospoda Medveda, kasneje pa zrasli v najstnike in se med vrtenjem nakravžljane telefonske žice dogovorili, v kateri kino gremo in kdaj se dobimo. Nekaj strahospoštovanja pred aparaturo smo vseeno imeli, saj je bil tudi za nas takšen telefonski dogovor trden kakor skala-kost in če te na dogovorjenem kraju in ob dogovorjenem času ni bilo, si bil bržkone mrtev ali pa vsaj resno poškodovan. Trpežna Iskrina slušalka je prenesla tudi precejšnjo mero potu, ki je kot nalašč polzel ravno ob zasedenem ušesu med pogovorom z res lušnim fantom, čeravno je – z mukami ušesa popolnoma neusklajen, sproščen – glas pojasnjeval kako rešiti oni zoprn račun iz Zbirke matematičnih nalog za srednje šole Ivana Štalca.

Ta telefon, ko se je kasneje preselil v bivalni del hiše, je ničkolikokrat sredi noči slišal laž. Odgovor na vprašanje, ali so me zbudili (ob dveh zjutraj) je vselej bil zavzet, veder »seveda da ne«. Priznati v slušalko tega telefona, da ponoči spim, se ni spodobilo. In ta, zelen kockast telefon je spokojno prenašal izbruhe monologov (posebej kadar ni zazvonil, pa bi »moral«), bil osrednji junak nočnih mor (saj poznate tisto, ko neskončnokrat v paniki zavrtite napačno številko in morate začeti vsakič znova) in molčeč spremljevalec trepetanja, ali bo težko pričakovana novica iz bolnišnice dobra ali slaba. Čeprav je bilo okoli njega spleteno za eno majceno življenje občutkov in dogodkov, niti opazila nisem, da ga več ni.

Do sedaj, ko v eni roki tiščim svojega pametnega  mobilca, v drugi vročo dlan mojega dekleta, medtem ko moj jezik brez pravega nadzora in z veliko preveč besedami pojasnjuje, zakaj številke hišnega telefona ne morem dati.

  • Share/Bookmark

Pride kakšen dan, ko se mi moje življenje zdi precej brezvezno. Ne plazim se po jarkih, nekje v Palestini, s fotografskim aparatom pod seboj, kot se mi je prihodnost jasno predstavila pri nekje trinajstih. Prav tako zaslepljeno ne mežikam na ogromnem odru, medtem ko pod njim kot razdivjan ocean buči nepregledna in nejasna množica, ki skandira moje ime. Dobro, to se mi je že pri trinajstih zdelo komaj verjetno ali komajda pomembno, tudi kot najstnica nisem bila povsem butasta. Zdelo pa se mi je, da bo seštevek mojih dni večji in pomembnejši, kot se mi zazdi da je… te dni. Če si pobite misli še odpustim ob temačni zimi, jih bistveno težje v naročju nosim na svetal sončen dan, ko vsi nadležno zadovoljno žvrgolijo o tem, kako fino je, da je vse ozelenelo. Ni vse v vremenu, vam povem.

Zato se mi je – lastnemu občutku vrednosti na ljubo – kakšen mesec nazaj utrnila precej prostodušna zamisel, kako sama pri sebi popraviti vtis takšne brezzveznosti. Druga v vrsti. Prvi sem dala priložnost celo desetletje. In ker v desetih letih nisem pričela vstajati bolj zgodaj, se niti enkrat nisem odpravila na večerni tek za več kot eno minuto (tudi zato, ker sem predebela in resnici na ljubo ne morem teči več kot eno minuto), nisem prenehala sladkati kave, nisem za vedno prenehala jesti čokolade, nisem nikoli takoj pobarvala narastka, ko se je ta pojavil, nisem uredila družinskega albuma kronološko, se niti eno poletje z lastno pojavnostjo na plaži nisem pričela ukvarjati prej kot v trenutku, ko se mi je pri spotikanju v vodo razprl (premajhen) zgornji del kopalk (v večje podrobnosti, razumite prosim, ne bi šla), lahko rečem, da novoletne resolucije ne delujejo. Vsaj moje ne.

Sedaj pa ono drugo, izpred meseca nazaj. Mali rdeči moleskin. Ali rokovniški blokec, če vam je ljubše. Ki ga imam že tako ali tako in v katerega sem v zadnjem mesecu poleg obiskov knjižnic, menstrualnega ciklusa, nakupovalnih seznamov in delovnih opravkov pričela vpisovati vsak majcen dnevni odmik od rutine. Vse, kar bi rekla, da je fino, da štrli iz brezzveznosti. Kar mi morda ne bi bilo nerodno objaviti v fejsbuk statusu, vštric s sijajnimi statusi vseh drugih. Ali pa bi mi bilo, a bi še vedno rekla da je fino.

Sobota, 8. februar

Zapis: Obisk Železniškega muzeja, obisk Prirodoslovnega muzeja

Okoliščine: Lucija je priganjala, da moramo obiskati Železniški muzej, ker je tam nepopisno fino, je pojasnjevala. V železniškem muzeju je ugotovila, da je v bistvu mislila Tehnični muzej v Bistri, kjer imajo stare avtomobile in ne starih lokomotiv, ki so bistveno manj zanimive od starih avtomobilov. Zato je sledil še nenačrtovan obisk Prirodoslovnega muzeja, v katerem je vse polno nagačenih živali, kar pa te pri pet in pol letih bolj pomirja, kot vznemirja.

Nedelja, 9. februar

Zapis: šivanje iz ostankov, pomenljivi večerni pogovori.

Okoliščine: v pomenljivem večernem pogovoru mi je pet in pol letnica omenila, da se rada crklja z menoj. Ker sem (navajam): mehka in gibljiva kot testo (izraza žolca še ne pozna). Omenila mi je tudi, da bo vampirka ko odraste in bo, ko ji izpadejo mlečni zobje, prosila teto Gito (ki je zobni tehnik), da ji naredi vampirske. Lase si bo naslednje leto pobarvala v črno, polt pa v mlečno belo. Pila bo le kri.

Deževni ostanki.

Deževni ostanki.

Četrtek, 13. februar

Zapis: Priprava voščilnic za valentinovo

Okoliščine: z Lucijo sva pripravili 20 voščilnic za valentinovo, ker je bilo to nekoč v neki risanki tako. Res je, da sva našli le črn karton in sva zato morali uporabiti vso sol in barvo, ki ju je premoglo gospodinjstvo, da izdelki niso bili videti kot sožalne note. Res pa je tudi, da je bil na koncu otrok srečen.

Torek, 18. februar

Zapis: kupila sem si nekaj kosov oblačil

Okoliščine: zavedam se, da se ne sliši prav razburljivo. Razen če ste moja garderobna omara, v kateri skvotajo oblačila v natanko treh barvah in enem agregatnem stanju: ubogem. Ko sem drugi dan domačim omenila, da bi svoja stara oblačila podarila tistim, ki jih morda potrebujejo, so domači prestrašeno planili navzgor in še malo v desno s pojasnili – da mojih nošenih oblačil ne potrebuje nihče. Izjema je obrat za predelavo odpadnega tekstila.

Petek, 28. februar

Zapis: dokončala prispevke za Zelemenjavo

Res sem jih. O lončkih, o velikih balonih, o kostanjevem mazilu.

Petek, 7. marec

Zapis: koncert Franka Turnerja, Kino Šiška

Okoliščine: Srečna. Ker je rokenrol koncert. Ker to pomeni, da še nisem za v penzijo. Res pa je tudi, da takoj na vhodu kretensko vprašam, zakaj se žiga na roki ne vidi, moram med koncertom vsaj trikrat lulat in me grabi krč v nogo, zaradi česar ne skačem tako visoko kot vsi v prvi vrsti… imam pa srce na pravem mesu in pri pravi stvari.

Torek, 11. marec

Zapis: prispele etikete Žuža, naredila frdamano hipi-ladjo, Lucija mi pojasni, koliko je veliko

Okoliščine: Srečna. Moji prvi našitki. V pomenljivih večernih pogovorih mi Lucija omeni, da je veliko nekako tako kot na Šmarno goro in nazaj, v bistvu je veliko tudi do lune in nazaj, do Sonca res ne moremo ker bi nas peklo, in toliko kot ima ona frnikol. In točno toliko – veliko – me ima rada. Do lune in nazaj, ker do sonca res ne moremo in bi bilo to neumno.

Damn hipi bout za Gregorjevo.

Četrtek, 13. marec

Zapis: posejala semena

Okoliščine: lotila sva se vrtnarjenja. Prekopala sva zemljo, posejala semena. Sedaj se ne morem skloniti ali uporabljati desne roke, obenem pa imam njivo na kuhinjskem pultu, ker sem se nakupa kalilnikov lotila grosistično (»Vzami največje!«), s semeni in svetlobo pa ni za uganjati smešnic.

Uradno je: otročja sem.

Mali poklon sedanjosti namesto zaobljub prihodnosti… jp, bolje. Veliko bolje. Veliko boljša osebnostno preživitvena strategija neke mame, katere samopodoba se ukrivlja pod kupi usranih cunj, službenih dolžnosti in kljukic na opravilnih seznamih. Še vedno ni življenje s fotoaparatom, molečim iz strelskega jarka; pa vendar je skozi skoraj prosojne črtaste liste in nekaj lila kulija videti manj neznosno dolgočasno. In bolj rožnato.

Ni vse v vremenu. Nekaj je tudi v rdečem moleskinu.

  • Share/Bookmark

Jaz imam praznike rada. Tako kot druge me nervirajo utripajoči trgovinski centri, katerim se v decembru težko približaš brez epileptičnega napada. In ja, na jetra mi grejo reklame za parfume in čokolado, ki se nenadoma priplazijo v oglaševalske bloke prav ob koncu novembra, čeravno jih tam ni bilo opaziti celo leto. Veliko žolča bi lahko prelila tudi na račun vse plastike, ki naj bi bila naravnost imenitna za naš pomladek.

Pa jih imam vseeno rada. Praznike.

Ker se začnejo že jeseni. Z divjim kostanjem.

In eksperimenti, ki morda bodo ali ne bodo uspeli.

Ter postali darilo.

Ker se včasih barvito pričnejo že v poznem poletju...

...preden "končajo" v lončku.

Pred prazniki je treba prekopati omare...

... izkopati koščke, nitke, "odpadke"...

...in malo tuhtati, tako, pred spanjem...

...in ustvariti kaj spodobnega.

Prazniki niso samo darila, ampak tudi darila...

...takšna in drugačna...

Zaradi doma ustvarjenih daril. Vsebina in ovijanje terja več iznajdljivosti kot denarja. Darilne vrečke so narejene iz starih zaves.

...zaradi katerih na svoje najljubše mislim vsaj od poznega poletja dalje.

No, zato jih imam rada.

  • Share/Bookmark

Potovanja imam rada. Včasih sem potovala več. Moje življenje je bilo drugačno, svet je bil drugačen. Nekoč bom potovala spet. Vrni se dva stavka nazaj. V moji glavi so vsa moja potovanja imela tri dele: priprave, potovanje in pa povratek domov.

Priprave so zakon. Sploh za nekoga, tako militantno obsedenega s seznami. Ki, pri pripravah na potovanje še posebej, nudijo občutek, da imaš svoje življenje v svojih rokah, na dosegu kljukice. Povratek domov je bil zakon. Vesela te je družina – še kar. Izraz ljubezni se manifestira v ukazu, da kar hitro razkuži nahrbtnik in njega vsebino. Veseli so te prijatelji – do prve in pol kave, ko se jim zdi, da zdaj se pa že važiš in da je čas, da se pogovorimo o tem, kaj se je v teh mesecih dogajalo njim. Dalj ko te ni, daljša je tvoja ekskluzivna pravica na opisovanje dogajanja v zadnjih mesecih. Vesela te je domača žival. Z izjemo paličnjakov.

Potovanje samo pa je… pretežek nahrbtnik, pot, smrad, utrujenost, lakota, opečena koža, driska, žulji, uganke imenovane tudi »kulturni šok« in vse tisto dogajanje vmes, ki ga lahko postaviš pod #kategorijo »temu se bomo nekoč še smejali«.

»Kaj pa potem rineš, če ti je en sam mater,« me je spraševal prijatelj. Ker potovanja moje življenje postavijo v pravo perspektivo. Ker me otroci, ki živijo na Central do Brasil spomnijo, da so moji problemi majhni. In da imam v življenju hudirjevo srečo. Ker se vsaj začasno otresem lastne majhnosti in vsaj začasno vidim »večjo sliko«. In ker se je tako prekleto dobro vrniti domov, v svojo posteljo. Ki ni obkrožena z legvani. In v lastno kopalnico, v kateri je največja nadloga tisti pajek, ki je pridrobincljal medtem, ko me ni bilo. Ker na vsakem potovanju ugotovim, kako ljubo mi je doma. Kako ljuba mi je mala, malomeščanska, včasih zatohla, včasih prevetrena in včasih meglena Ljubljana. V svet grem, ker nujno rabim divjo klofuto, da vidim, da mi je pravzaprav fino.

Drugi dan mi je že tretji znanec po vrsti obelodanil, da se seli. Drugam. V tujino. Za vedno. Ker tu ni prihodnosti, ker tu ni upanja. Ustno votlino mi je že tretjič po vrsti napolnila tista grenkoba, ki jo domnevno občutiš trenutke pred možgansko kapjo. Težko mi je padlo na srce. Ne glede na mojo ljubezen do potovanj, nikoli nisem razmišljala, da bi odšla za zmeraj. Da bi svoj dom spakirala s seboj in ga odnesla drugam. Malo provincialno Ljubljano imam preveč rada. In od upanja se nikakor ne morem posloviti. Če pristanem na to, da ni upanja, da ni prihodnosti –  bosta upanje in prihodnost vedno nekje drugje. In bolje bo vselej nekje drugje. Saj poznamo tisto o travi in ograjah.

Težko je. Za nekatere še težje. Temačno je. Za nekatere še temačneje.  Pa vendar, kot pravijo moji predniki, vsaka reč je za nekaj dobra. Težki in še težji časi, ki apokaliptično oprezajo na horizontu, so prinesli tudi dobro. Dobro je, da smo začeli razmišljati. Dobro je, da smo začeli iskati načine, kako preživeti na novo, izskočeni iz kalupov zadnjih desetletij. Ne samo dobro, kar malo osvobajajoče. Dobro je, da se ne strinjamo. Da se (idealno – argumentirano) prerekamo. Da ne bentimo več izključno v domačem kavču in svoj srd usmerjamo v  televizor, kot je to počela moja babica, ki je bila iz drugih časov in nikoli ni prav v celoti ponotranjila, da je Tito ne sliši. Tako se upanje naredi. Ne, nisem štorasto zapisala… zares mislim da je upanje in prihodnost treba narediti, tako, da zlomljeno popraviš, porušeno gradiš na novo. Kar samo ne bo zakorakalo v naše kraje.

Pa da se ne razumemo narobe. Ne počuti se vsakdo fajn v občasno malih, utesnjujočih, temačnih in obrekljivih ulicah domačega kraja, za katere niti ne veš, ali njih utrip narekujejo tete s trajno ondulirano steljo na glavi, ki s svojimi pogledi streljajo skozi napol zastrta okna ali pač lokalni frajerji, ki so celo mladost nabirali cveke in še danes besedo dogodek pišejo s »t«, pa so kljub vsemu včeraj kupili največjega in najhitrejšega be-em-ve-ja na tržišču in obleko, ki takole na pogled, pogoltne tri moje plače. Seveda ne. Ni vse za vse in ne pomeni dom za vsakogar isto. Vendar mislim, da bi odhod morala biti izbira… življenja. Ne obup. Ne (ponavljanja in) pristajanje na to, da ni prihodnosti. Razen če nas v naslednjih nekaj minutah z vso silo po hrbtu lopne res velik meteorit, prihodnost seveda je. Ali bo težka – normalno. Verjetno težja, kot si jo lahko ta trenutek zamislim ali ubesedim. Kaj to pomeni, še ne vem.

In lahko da bom nekoč svoje besede morala pogoltniti… z isto grenkobo v ustni votlini, kot pišem ta zapis. Toda od upanja se za enkrat ne mislim posloviti. Razumite me. Če to storim, bo upanje vedno nekje drugje.

  • Share/Bookmark

»Prav zares jo je«, sem razmišljala in nervozno brskala po denarnici. Dan pred plačo, ki bo ali pa ne bo, sem sestavljala evrske kovance v vsoto, ki bi lahko kupila živila za kosilo današnjega in jutrišnjega dne. Obrvi mi je razmaknil desetak, skrit, zvit, pomečkan v nekem starem računu, ki ga nisem pričakovala. »Vrag je vzel šalo« sem zamrmrala še enkrat, kar tako, da karmi navržem očitek in jo krcnem v tisto malo slabe vesti, ki je še ima.

Tričlanska družina smo. Živimo zmerno, brez velikih odmikov od precej bazičnih potreb. Otroku poskušava nuditi več najinega časa, kot kupljenih dobrin. Tudi zato, ker se nama zdi tako prav. Na izlete hodimo v naravo, prirejamo čajanke na domačem vrtu, izogibamo se čigumi-pop zabaviščnim parkom in igriščem v notranjosti nakupovalnih centrov.  Vozimo se v enem avtomobilu – ker logistika vsakdanjega dne to k sreči dopušča in na žalost terja. Zaradi ljubke nezaposljivosti smeri visoke izobrazbe, v katero sva mahnila oba, danes delava v lastnem podjetju. V nekem trenutku je bila to edina možnost za preživetje. Nihče nas ni želel zaposliti, zato smo se sami. Danes se naše malo podjetje seveda otepa s tisto zoprno težavico malih podjetij. Srednjih podjetij. Bržkone tudi velikih. Treba je zaslužiti dovolj, da preživiš. To pa je iz dneva v dan težje. Tudi če si v svojem poslu še kar dober.

V tej pourednikovani, blogovski verziji svojega življenja bi neizmerno rada namignila, da je moje življenje razburljivo, sijajno, ekstravagantno. Bom raje povedala po resnici, da je naše življenje v resnici precej navadno. Vsaj tako navadno kot je navaden tisti navadni in ne posebni pralni prašek, ki ga omenim vsaj enkrat na zapis, pa če vanj sodi ali ne. Ni prežeto z veliko ambicijo, pa naj bo ta karkoli že. Naša edina je, da smo fajn ljudje. In morda, da po tem planetu stopamo bolj na-l’hko.

Tako torej sedim v avtu, dan pred plačo, z očmi v denarnici. In si pravim (ne zares, v svoji glavi), da je to ena tistih slabih novic, ki se v družbi ostalih slabih novic kot greznica vsak dan zlivajo po nas. Vseh. Nima se smisla kisati, si rečem (ne zares, v svoji glavi). Si pa vseeno prvič v življenju zares zaželim, da bi imela malo več denarja. O bog, sem si pravkar zaželela denar? Krize so bile in so tudi minile, nikomur ni lahko, bodrilno pripomnim. Treba se bo znajti, si rečem. Ja, tokrat na glas. Na, k sreči, precej praznem parkirišču. Mahnem jo v trgovino in raztegnem nekaj evrov čez tri kosila.

Leta nazaj, ko me je zagrabilo neko zoprno ustvarjalno srbenje (o katerem pričajo tudi super stari zapisi na tem blogu), bi bila prav zares najsrečnejša, če bi me po pomoti zaklenili v hobi trgovino z luštnimi malimi rečmi. Tako, čez noč. Da bi u miru brskala med policami, med kamenčki, perlami, barvami, nitkami, prebrala vsa navodila, vse revije. Malo čudna želja morda. Ki pa precej dobro opiše, v kakšen kontekst je takrat spadalo moje razumevanje rokodelstva, ustvarjalnosti. Hecno to, življenje. V bolj zajedljivem času se k rokodelstvu in ustvarjalnosti vračam – no, prizemljeno. Veliko bolj kot trgovine z hobi kramo me osrečujejo tiste z orodji, in s tem imam v mislih no-bullshit orodja. Trgovine s vrtalniki, malto, takoj za njimi trgovine s kozarci za vlaganje, semeni, barvami, lonci in koriti za rastline, vrečami zemlje. Ne, ne neha se tu. Bolj kot nove bale blaga me ganejo stare kavbojke, odslužene zavese ali puloverji, ki jih ne bi oblekla več niti Sarah Lund. Izgubila sem interes celo za lično spakirane kreme, s katerimi imam že od nekdaj toliko opravka, vsaj službeno. Se pa zato ne morem odlepiti od dobrohotnih zdravilnih rož’c, ki sem jih desetletja brez ščepca slabe vesti prezirala.

Stari lončki z novim življenjem.

Nisem čisto prepričana, kaj se je zgodilo. Vselej sem bila pravo, do kosti, mestno dekle. Vrtički, vlaganje kumaric, kuhanje domačega soka in predelovanje še uporabnih rabljenih materialov me je zanimalo prav toliko kot so pingvinom interesantne orglice. Sedaj pa moj povratek h rokodelstvu vključuje pleskanje odsluženih tegelcov v zeliščni vrtek in vkuhavanje ozimnice za tri osebe. Vanj štejem gobarjenje, ki mi je poprej zaradi obskurne tekmovalnosti vselej načenjalo živce, a je sedaj dober vir sobotnega kosila, zraven prištevam predelovanje starih kosov oblačil v nove, prikupne dodatke k življenju, nabiranje divjega kostanja po Tivoliju za izdelovanje mazil po tradicionalnih recepturah… in ne le kot zeitgeist ustvarjalnost, ampak verjetno tudi kot to. Dopuščam možnost, da sem zakoračila v »tista leta«. Bolj verjetno razlago mi ponuja denarnica, ki mi šepeče, da bo treba zvoziti čez mesec z manj njene vsebine. In bolj ustvarjalnim pogledom po okolici. Naravi. Tistem, kar je na voljo.

Očetove stare žametke. Lucijino jesensko krilo.

Drugi dan me je (in še nekaj duš sorodnega pogleda) bivši minister označil za eko-fundamentalista, ker na sliki zelenjavnega vrta sredi mesta nisem našla, bojda očitne, napake. Samo-oskrba sredi mesta je menda huda traparija. Morda. Vendar so gradbene luknje, ki so sredi mesta nastale in ostale, ker je vrag s šalo izvedel pravi mali tvist, tudi. In morda so lastniki tega vrtka sredi Ljubljane le zeitgeist rokodelci. Ki si z papirnato milijonsko vrednostjo te zemlje morda niso mogli zelo pomagati, s paprikami in paradižnikom pa so si.

Razmišljam, v resnici ne vem. Vem le, da so, odkar sem se »krize« lotila iz druge perspektive, z ustvarjalnostjo iz potrebe (ki je bila vsakodnevna praksa naših prednikov), moji vdihi in izdihi mirnejši, spokojnejši. In vem tudi, da to do kosti mestno dekle komaj čaka tudi na svoj mali vrt in na lasten mali pridelek. S katerim se bo nato lahko odpravila na Zelemenjavo in tam zamenjala ali podarila vse, kar bo »čez rob«. Iz te nove perspektive pa je tudi »rob« kaj hitro. Hecno to življenje. Še pred kratkim nam je neprestano kaj manjkalo, v nekem trenutku pa so se potrebe samo-disciplinirale in  je bilo vsega ravno prav in še malce čez, da je moč presežek podariti. Stiske so izbezale tudi najboljše, ne le najslabše iz ljudi.

Seveda se prerekanje z denarnico nadaljuje. Seveda ni vse dobro. Obenem pa tudi ni vse tako slabo. Namreč šala, ki jo je vzel vrag, je bila že v osnovi precej slaba. Ni res?

  • Share/Bookmark

Malo poletje.

27.08.2013 | Komentiraj

Malo poletje. Tokrat v več slikah, kot besedah.

Mali tigr. Ne, ni slovnična napaka. / Avtor poslikave: Nika, od Amalje mami.

Male priprave na velike mehurčke.

Nič majhnega na tej sliki.

Male reciklažne priprave. Odpadni krožniki in rokodelstvo.

Malo rokodelstva in reciklaže.

Mala zabava.

Mala reciklirana dekoracija.

Mali vilinski kolački. Iz male domače pekarne.

Mala gospoda.

Mala samooskrba.

Malo morsko prijateljstvo.

Mala Mia. / Foto: Nika V.

  • Share/Bookmark

Zamislite si počitnice. Dajte no, vsakdo si zmore zamisliti počitnice. Njihova slika je jasna. Podplati ki drsijo skozi mivko ali kamenčke, ker je to domnevno terapevtsko. Odvisno od tega v katerem življenjskem obdobju ali na kateri zemeljski polobli ste, hladen alkoholni ali brezalkoholni napitek v senci, na ležalniku, brezhibno zadnjico obdaja unikatni sorang, ki so ga na vaših prejšnjih počitnicah ročno poslikali eksotični prsti rokodelca iz drugega roba sveta, medtem ko vaš angelski otrok v kondomu, ustvarjenem iz faktorja 76 mirno in vztrajno drobi po plaži iz četrtega stavka, nabira kamenčke, nabira školjke. Splošno znano je namreč, da se otroci s kamenčki zamotijo ali divje zabavajo (odvisno od nekaj-letnikovega temperamenta) cele ure, če ne že tedne. Tega se preprosto ne naveličajo. In če si zamislimo še malo – je nekdo izobesil zvočno kuliso. Tu se morda nekoliko razhajamo. Moja je nekoliko bolj blues, ragtime obarvana. Ja, vem da ne paše na Bounty sceno s kokosi po tleh in visečo mrežo, ki ste si jo zamislili, ampak hej, to je moj blog in zato – egoistično vem – sem si muziko zamislila jaz.

Ker pa sem prijazna, po izbiri ne naravi, vam prepustim da si predstavljate večer, mene, sedečo pred počitniško prikolico, s čelom naslonjenim ob mizo način, da bi kdo pomislil da mi je slabo, s cigareto v roki do katere mi ni, ter glasbeno kuliso na katero ne jaz ne vi, niti za potrebe zapisa, nimamo vpliva. Ja, neverjetno kot se bo to bralo, se do kampa razlega »hands up, baby hands up, give me your heart, gimme gimme your heart, gimme gimme all your looooove,« skrehan zvočnik, katerega pregorelost je mogoče razločno slišati tudi tam kjer sem, pa bržkone služi le temu, da zakamuflira vse sfušane note terasnih izvajalcev. Čas se je zmotil in zavrtel nazaj. Eden mojih prvih počitniških spominov se je ovil v prav to isto muziko, ki so jo zavrteli vsakič ko se je zavrtel vrtiljak v počitniškem mestu na obali, le da sem jih takrat morda imela kakšnih sedem in je morda izčrpano glavo ob mizo prislanjala moja mama, ki pa med prsti zagotovo ni mečkala cigarete, ker nikoli ni kadila.

Sliši se grenko ja, in za menoj je bil težak dan, ja. Počitnice my royal bootie. Skoraj petletnica, ki je lansko poletje nismo spravili iz vode za več kot tri minute, že tretji dan ni upala v vodo. Ker so v njej ribe. Stala je na obali v popolni opremi, z masko na čelu, šnorklom ob ušesu, in na vroč pesek kapljala svojo skoraj petletno bridkost, ker si je tako želela naučiti plavati, strah pa ji ni pustil v vodo. Prav tako skoraj petletnica, ki je poletje poprej prirejala raziskovalne pohode po kampu in arheološka izkopavanja, že tri dni ni hotela iz baldahina, ker se je bala žuželk. Naj omenim, da govorimo o začetku julija, ko imajo Lollapaloozo rogači, govnači, črički, kobilice na steroidih, ose, majskih hrošči ki so iz kdo-ve-katerega razloga svoje festivalske dejavnosti prestavili v julij, zemljo pa plemenitijo mravlje različnih rasti ter pajki, ki plašijo predvsem mene, ma to je že iz druge zgodbe. Če že omenjam, naj omenim tudi da je zrak segret na 35 stopinj in drobiž, kar pomeni da se stopinje v plastični vrečki, kar baldahin je, podvojijo. Obenem je bil že tretji dan oče skoraj petletnice delno do pretežno nervozen, ker se zatečenega stanja ni dalo oskrbeti, naoljiti, resetirati, servisirati, odviti, priviti ali na kakršen koli drugi način ročno sanirati.

S čelom, sploščenim ob mizo, sem tako razmišljala, da še muzika brezsramno stopnjuje razsežnost te katastrofe, ki smo jo pred odhodom tako naivno poimenovali počitnice. Razmišljala sem tudi – če se svet z uspešnico iz sedemdesetih že vrti nazaj namesto naprej – ali so bile počitnice enako naporne za moje starše ko smo bili mi mali, ker prav dobro se spomnim, da sta bila oče in mama kdaj delno do pretežno nervozna in spomnim se tudi, da sta se mi zaradi tega zdela precej brezvezna, saj smo vendar na počitnicah in se imamo fino. Le da sem takrat menila, da če bo kje kakšna težava ali zadrega, imam s seboj s starše ki VEDNO vedo kaj storiti, da bo vse v najlepšem redu. Nekaj desetletij kasneje, s še vedno sploščenim čelom, vem, da ne vedno. Včasih starši nimajo najmanjšega pojma. Kaj narediti, priviti, odviti, oskrbeti, naoljiti ali kateri knof stisniti, da bo vse tako kot mora biti.

Ne, tudi to ni bil plan. To sploh ni bil plan. Plan za počitnice je bil prvi odstavek, nekje od drugega odstavka naprej nobeno terapevtsko jurišanje kamnov na moja bosa stopala ne bi več razrešilo mojega počutja samo-pomilujočega se razvezanega vozla. Če v sliko počitnic še nekako vtihotapim hladno pijačo, dete ne nabira cel dan kamenčkov, ker je preveč zaposleno z nekakšnim živčnim zlomom, kombinacijo želje po plavanju in strahom pred ribami, moje zadnjice ne obdaja eksotični sorang, ker je za kaj takšnega preprosto prevelika, na plaži je prekleto vroče, bučno in natrpano, o dnevnih glasbenih kulisah ne mislim izgubljati še več besed, vetrca od nikoder, če pa že, pa pride kot temeljita burja, da center za obveščanje evakuira ves kamp; romantični večerni naboj je izginil nekje med delno do pretežno nervozo, le faktor – višina UV faktorja je tam, tam. K sreči – zame in vas – na tej točki dokončno crkne zvočnik na nekaj sto metrov oddaljeni terasi in nam vsem prihrani še kakšno obupno interpretacijo (celo za terasne razmere) preveč plesnivega hita. Ker tako ali tako ne vem kaj bi, se s knjigo uležem k svojemu dekletu, ki  še v spanju pretepa rogače ter jamra zaradi rib. In si miže zaželim, da bi se »temu nekoč še smejali«.

Nekaj dni kasneje.

Pravilno ste sklepali, nadaljevanje ni več tako grenko. Ne, ne, ne, počitnice še vedno niso bile kot na plakatu, smo pa zakrmarili v bolj znosno smer. Ko sem skoraj petletnici naslednji dan pojasnila, da z vso situacijo, njenimi strahovi, žuželkami in delno do pretežno nervozo več ne vem kaj naj, mi je z vso resnostjo svetovala: »Mami, kadar ne veš kaj bi – pleši.«

Enostavčno modrost, veliko družinskega plesa ter potrpežljivega pogovora kasneje, se je dekle naučilo plavati. In potapljati. Delati stoje v vodi. Je dekle reševalo na hrbet obrnjene rogače. In pokopavalo mrtve. Hrošče. Enostavčno modrost in nekaj dni kasneje so bile počitnice uredu. Enostavčno modrost in nekaj dni kasneje je bila moja zadnjica za sorang še vedno prevelika, ampak ali ste res v zadnjem stavku pričakovali čudež?

  • Share/Bookmark

Kot debelega otroka me je pogosto sekiralo, ali so moje vrstnice bolj luštne, bolj popularne ali zaželene od mene. Zato mi je – najpogosteje med oblačenjem – moja mama vedno znova morala  zatrjevati, da sem zanjo najlepša deklica na svetu kar jih je in da so še angeli čisto nori name. Ker se mamam verjame sem verjela tudi jaz svoji, saj poznate »moja mama je rekla pravilo«, no, mamam se verjame. Svojim delavskim staršem, sem verjela tudi, da smo vsi ljudje rojeni enaki, pred bogom in zakonom, edino kar nas lahko loči med seboj so lasten trud, uporaba lastne glave, spoštljivost do drugih (temu smo po domače rekli tudi vzgojenost) in delo. Drobiž kot so spol, znamka avtomobila ali kosmate podpazduhe ne štejejo prav veliko postavljene ob bok vesolju in njegovemu redu. So mi rekli.  Fajn načela, ane? So ja, dokler se ne srečaš z belim svetom ter vsiljivim teslom, ki nosi ime predsodek. In u, vau, ta je resno trmoglavi zalezovalec.

Da razjasnim na začetku, o življenju gejev in lezbijk ne vem veliko. Razmišljala sem in med mojimi prijatelji istospolno usmerjenih ni ali pa to preprosto ne vem, ker mi to ne predstavlja ključne informacije. Ljudi pretežno delim na tiste, ki so mi fajn, ali mi pa niso fajn . Tako tudi ne vem veliko o tegobah ali težavah, s katerimi se srečujejo dnevno. Zelo dobro pa poznam predsodke, srednje dobro poznam diskriminacijo. Zgodilo se mi je namreč, da so ljudje menili da sem dodobra zabita, ker so tako sklepali iz moje postave. S temi stvarmi se nikoli ne hecam, tudi tokrat ne. Zgodilo se mi je tudi, da so menili da sem izjemno lena, kar so tudi sklepali iz mojega videza. Že otroštva skoraj ni minil dan, da mi ne bi bila servirana kakšna opazka, pa ne le zaradi mojih kilc, temveč vsega, kar se je iz njih dalo sklepati. Ja, resno. Iz videza se zmore veliko sklepati. Kasneje, na študiju prava, sem se začela zavedati da sem ženska. Tega ne mislim na dober način. Primerilo se je, da te je predavatelj ob vprašanju poslal »za štedilnik«. Ob dobrem, utemeljenem vprašanju. Mojega kolego, ki je isto vprašanje zastavil dan kasneje, profesor ni poslal menjati olja na avtomobilu. Ajme. Nikoli poprej moje možgane ni popadla misel, da bi spol študenta lahko odrejal tehtnost vprašanja.  No, ne v dvajsetem stoletju.

Naj se ponovim, o življenju istospolno usmerjenih ne vem veliko, mislim pa si, da so njihove neprilike s človeško ozkosrčnostjo, stereotipizacijo in diskriminacijo, ki  je za povrh še zelo aktivna mrha, precej podobne mojim drobnim nevšečnostim. Ter, da se razumemo, nevšečnostim vseh, ki so morda samo s kosmato podpazduho štrcnili ven iz zglajene povprečnosti. Egalitarna družba my ass. Poskusi z drugačnostjo – s tem ne mislim znamke kavbojk – pa boš videl. Videla. Politična, pa tudi družbena dogajanja spremljam tako, bolj na eno oko, ampak da je življenje mavričnih skupnosti še bolj zaribano, kot bi si lahko mislila, se mi je posvetilo, ko je padel družinski zakonik. In ko so ob dogajanju začele padati, brez zamere, idiotske definicije in opredelitve družine – množično. Resno? V moji deželi? V enaindvajsetem stoletju?  Zemlja se bo odprla in plameni bodo pogoltnili otroke istospolnih partnerjev? Karikiram, seveda. Ta karikatura je enako butasta, kot vse toge, antropološko, sociološko, še zgodovinsko ne-osnovane opredelitve družine ter argumenti proti družinskemu zakoniku, ki so kar skeleli v oči. Moja (tradicionalna) družina me je naučila, da je edina determinanta družine ljubezen. V dobrem in slabem. Ne glede na genetsko povezanost, ne glede na spol, ne glede na vse, kar ne šteje veliko postavljeno ob bok vesolju. Da starši niti niso tisti, ki te spravijo na svet temveč tisti, ki se trudijo, da imaš hrano na mizi, da imaš kaj obleči; ki te bodrijo ko gre slabo, se veselijo ko ti gre dobro in ki te naučijo osnov civilizacije. V te sodi tudi spoštovati druge, tudi če so ti različni od tebe. In še posebej takrat, ko so. Pri verouku so nas učili, da je edino pomembno, da si dober človek, da je edino pomembno, da je družina ljubeča. Zdaj naenkrat pa ni več? Edino pomembno? To lahko pomeni le, da niso čisto resno mislili, kajne.

Iztekla se je letošnja Parada ponosa. Moja edina pomisel ob njej je, da je sploh ne bi smelo biti. Potrebna bo le toliko časa, dokler bodo istospolno usmerjeni problem. Dokler bodo družine z istospolnimi starši problem. Dokler bo obisk »heteroseksualnega lokala« za geja ali lezbijko problem. Dokler bo Parada ponosa problem. Problem belega sveta, se razume. Ne gejev in lezbijk. Pod vtisom sem, da oni tega problema sami s seboj nimajo. Morda podobno, kot jaz te svoje kilce sama okoli prenašam in kar pomnim nisem nikogar prosila, naj mi jih pridrži za minutko ali dve. Na živce mi grejo le, kadar se obnje obregnejo drugi (ja, tudi ustvarjalci oblačil večjih številk, ki te izdelujejo izključno v beli ali črni barvi, z izjemo kopalk, na katere obvezno aranžirajo velike rože), sicer nekako shajamo. S sistemsko diskriminacijo (tudi) istospolno usmerjenih bomo pometli zlahka. Res bomo, boste videli. Ampak šele takrat, ko bo nesistemsko to nepomembno. In bo štelo le, ali si fejst človek in ne, ali si morda imel dva očija. In bo vsak dan, vsaka okoliščina manifestacija drugačnosti. Ki zaradi enakopravne obravnave to več ne bo.

  • Share/Bookmark

Prejšnji večer je naša petletnica neusmiljeno jokala. Da ti gre čez ušesa. Da ti para srce. Nič hudega se ji ni zgodilo, nič je ni bolelo, ni bila kregana. Vsega je bilo preveč in telo je odprlo ventil. Mokrih lic je jecljala »maaamiiii, spet ne vem zakaj jokaaaam«. Ni res, da je kozarec vode vedno dobra ideja, pri opeklinah tretje stopnje recimo ne naredi bohvekaj, pri ihtenju pa pomaga, zato sva ihto spravile v red z nekaj požirki. Pogovor in nekaj doma narejenih objemov kasneje pravi petletnica: »Ahaa, razumem. V mojem srcu je en tak lonček s pikami*, ki se polni z dobrimi rečmi in slabimi rečmi in potem je preveč in se začne razlivati in pritečejo solze.« Ta stavek se bere pretirano, pa ni, dekle včasih res tako govori.

Ko domnevno odrasteš seveda takšnile lončki postanejo odvečna pritiklina in če se kar tako, tebi nič in potem še meni nič zjočeš… jah, zgleda čudno. Vzrok in nato posledica – to še gre, javen jok brez vidnega vzroka, a dejte dejte no, saj nismo otroci. Pa vam povem, da se včasih vseeno zgodi.

Včeraj me je Polonin blog spomnil na en tak pripetljaj izpred nekaj let, ko je po mojih licih kar drlo. Drlo bi tudi iz mojega grla, pa sem ubirala stopinje po pločniku ene najbolj obljudenih ljubljanskih ulic in bi me morebitno kričanje, ki bi delalo solzam družbo, zagotovo popeljalo na enega najbolj zaprtih ljubljanskih oddelkov.

Pravkar sem diplomirala. To ni bilo nič nenavadnega, na smrt preprosto pa tudi ni bilo, saj sem se za pisanje diplome odločila pustiti slabo plačano, vendar zato izjemno časovno zahtevno in precej stresno honorarno delo, ki mi je včasih pustilo nekaj uric za spanje, ne pa tudi kakšno urico za študij. Zaradi tega honorarnega dela sem (pri polni zavesti) nekaj let poprej zapustila varno, redno in danes v vseh smislih idealno službo, ker me je ta na smrt dolgočasila in ker sem si želela izkušenj v oglaševanju, kar sem ne nazadnje študirala. In kot pravi začetek odstavka, doštudirala. Kako si torej ta zgodba sledi: redna dolgočasna zaposlitev, honorarna stresna zaposlitev, odhod iz honorarne zaposlitve, pisanje diplome, diploma, jok na ulici. Čakaj, nekaj manjka… aja, manjka Zavod za zaposlovanje.

Morda neobičajno, a na Zavod za zaposlovanje sem se prvič oglasila kot ne več mlečno-zoba diplomiranka, ki je pred tem delala od svojega 14 leta. V srednji šoli vsake počitnice, oba meseca. Na fakulteti vsako prosto uro. Redni študij je šel v pisane trobentice prav zaradi redne službe, zaradi katere sem lahko študirala ob delu in prispevala k družinskem proračunu. Delavskim staršem so, nerodno vem, ukinili tovarne ravno v času mojega študija.

Ja, Zavod za zaposlovanje. Kamor prideš skrušeno ali pa prvič. Dodelili so mi svetovalko in termin, v katerem se naj zglasim. Poslali so me na obvezen tečaj pisanja priporočil za delo, na katerem sem se komaj zadrževala, saj so nam svetovali kar nekaj praženih traparij iz nekih drugih časov in neobstoječih okoliščin.

Oglasila sem se k svetovalki v navedenem terminu, svetovalke ni bilo. Prejela sem nov termin in se oglasila znova. Morda mesec kasneje. Tokrat je svetovalka bila. Gospa, nedaleč od (prepričana sem zaslužene) penzije, suhljate postave, s trajno ondulirano zmedo na glavi ter strogim pogledom za roževinastimi očali. En tak, kako naj rečem, literarni prizor. Pomislila sem, da ta gospa zunaj sten zavoda sploh ne obstaja.  Vprašala me je, če že kaj iščem službo. Dejala sem ji, da ja, da imam arhivirana vse prošnje. Nemo je pokimala, ustnice so ostale v nekakšni kepici, sredi obraza. Vprašala me je, zakaj sem zapustila prejšnjo zaposlitev. Pojasnila sem, da sem želela diplomirati. Vprašala me je, če sem v vsem tem času enega meseca kakšno zaposlitev že našla. Odgovorila sem, da za enkrat še ne, ker na večino svojih telefonskih klicev ali priporočil nisem prejela odgovora. Vprašala me je, če se res potrudim. Dejala sem ji, da se. Ošvrknila je mojo letnico rojstva in pripomnila, da sem si za študij vzela kar dolgo časa. Potem je pripomnila da, dokler sem na zavodu, živim na državne stroške in da to ni lepo in da se je potrebno v teh časih res potruditi in da res ne smem biti lena. Gospa je potem še nekaj minut pripominjala… kaj točno se ne spomnim več, takole po spominu povezano s trudom, lenobo, življenjem na stroške drugih ker bom bržkone zaprosila tudi za socialno pomoč in kar je še podobnega. Odslovila me je s podčrtanim upanjem, da si za iskanje zaposlitve ne mislim vzeti toliko časa kot za dokončanje študija.

No. Sedaj se v zgodbo vrne tisti lonček, iz katerega se preliva dobro in slabo. Hodila sem po pločniku Dunajske ker sem imela le še en žeton za avtobus in nisem mogla prestopiti. Po licih so se mi kotalile solze besa, užaljenosti, sramu in verjetno tudi nemoči. Ker sem pred kratkim diplomirala, kar sem si tako želela. Ker sem imela pri sebi en sam žeton in niti fičnka za kavo. Ker gospe s trajno ondulirano zmedo na glavi nisem zabrusila nekaj kosmatih. Vse, kar bi ji morala reči, sem se seveda spomnila šele na tem pločniku. In ker mi je v najinem prvem, nekajminutnem srečanju pojasnila, da sem lena in živim na državne stroške. Saj si vendarle v celem mesecu nisem našla službe in bom sedaj bržkone fehtala državo za preživetje.

Mimoidoči so se dregali po rebra in odmerjali predolge poglede. Seveda bi bilo fino, če bi jim danes lahko povedala, da je bila vsega kriva gospa z zavoda. Pa ventil, ki se je ob tem odprl. Dobro da se je. Sicer bi se morda vrnila in gospo zlasala. Najmanj. In sicer bi morda na zavod še kdaj šla, tako pa sem na silo našla poti, da mi ni bilo treba. Še.

Nauk te zgodbe bi morda bil – lonček s pikami, ki zbira dobro in slabo ter se prelije v nepojasnljiv jok, morda pride kdaj prav. Vsaj na Zavod za zaposlovanje ga imejte s seboj. Na pravim da ga boste rabili. Ampak tako, za vsak primer.

*Lonček na pike je naslov knjige otroških pesmi avtorice Anje Štefan.

  • Share/Bookmark