Lucy Lu.

Lucy Lu.

Starševstvo je zahteven poklic. Drži, da sem ga tudi jaz vzela na smrt resno. Tako je spolzelo za največjo peščeno uro na svetu časa… preden sem sploh pomislila na tale moj blog. Zaprašen in sam. Uporaben približno toliko kot frižider na severnem tečaju.

Rokodelskega se je odvijalo veliko in pa hkrati nič. Vse zaloge materialov so videti natančno tako. Kot zaloge. Zložene ali zmetane v en velik kup. V čakanju na čase z nekaj več večerne energije ali prostega časa. Prvega, drugega – kombinacija pa bi bila naravnost imenitna. Po drugi strani je naš najzahtevnejši in najdolgoročnejši rokodelski projekt z delovnim imenom »Lučka« v polnem teku. V zadnjem poletju smo shodili, spregovorili, ugnali vragolijo ali dve, spoznali čudovit fenomen senc na zidu, se čudili temu, kako vraga ni mogoče med dlani ujeti vode, okusili pasje piškote (ki so po potrebi lahko tudi otroški… če je pes navdušen nad njimi, verjetno je nekaj na tem), se jezili, padali, smejali, kobacali, ubogali in kljubovali, se ločili od zavetja skromnega, pa vendar domačega podstrešnega stanovanja in odšli v varstvo. Morda leto ni teklo tako, kot si je zamislila Lučkina mama, po vsej verjetnosti pa teče točno tako, kot si je to namislila Lučka. In ja, Lučkina mama. Že gre tako, da se je morala sprijazniti s tem, da ni nujno gospodar svojega časa. In da tudi gospodar njenega časa ni več gospodar česarkoli… poveljniško mesto je zavzela šestnajmesečnica, ki večino časa natančno ve kaj hoče in ve tudi, kako bi večino časa morala preživeti njena mama.

Za rokodelsko stradanje pa imam še en odličen izgovor. To poletje smo si namreč uredili svoje prvo stanovanje. V tankih dveh mesecih je nastalo iz prašnega podstrešja. In nas stalo več živcev kot denarja. Ampak sedaj smo tu. In tako gre to, da smo opremili svojo prvo-lastno-samo-našo-nahojladri-kuhinjo, zložili svojo prvo- lastno-samo-našo-nahojladri-dnevno-in-delovno-sobo ter včeraj dobili svoje prve čisto-prave-ne-improvizirane omare, v katere smo z Lučkino navdušeno pomočjo (katera ni imela vselej srečnega konca) zložili rokodelske materiale… ki so me pravzaprav spomnili na ta moj blog. Zaprašen in sam. Uporaben približno toliko kot frižider na severnem tečaju.

Čeravno me je ob tem skeleče zapekla vest in se mi je obenem milo storilo, je konec dober. Vrnila sem se na tale moj blog. Ter pozno zvečer po letu in pol izvlekla rokodelske materiale. Navsezadnje, prihajajo prazniki. Ko bomo prvič postavili lastno-samo-našo-nahojladri-umetno-jelko. In bodo ti prvi-nahojladri-prazniki prvič samo naši.

Tako to gre.

  • Share/Bookmark

Komentarji



2 komentarjev

  1. NeMirna, dne 9.12.2009 14:38

    FINO! Lučka rulz :D

  2. Cody Cuadro, dne 3.01.2012 21:39

    evil mali ,..

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !