»Mami, ti si dobra za pospravljat, oči pa je dober za igrat«, mi je mirno pojasnila moja skoraj petletnica, potem ko se nikakor nisva mogli sporazumeti o scenariju, po katerem se bo gruča pretežno golih barbik odpravila na bazen.

Seveda me je opazka nevljudno vrgla s tira. In seveda nisem mogla slediti scenariju okupacije barbi-bazena, tako tudi ne vem povedati kdaj točno so se v zgodbo vmešali plastični krilati konji, ki so nato  bazenu pustili splošno zmedo, paniko in razdejanje. V svetu odraslih pa morda komajda srednje veliko lužo sredi dnevne sobe.

Možgani so bili zaposleni s preskakovanjem spominskih sledi zadnjih let. Za katere je bilo videti, da so se vsebinsko skrčile na kolobarjenje. Umazanega , opranega, posušenega, zlikanega perila. Vstajanja, avta, vrtca, službe, trgovine, pospravljanja, kuhanja, pospravljanja, spanja. Brez napora porabim še odstavek ali dva za naštevanje, pa nima velikega smisla. Kdaj točno sem postala mama, ki svojo ljubezen meri v višini kupa zloženega in zlikanega perila, ni pa dobra za igranje?

O madona. To ni bil plan. To sploh ni bil plan. Ker jaz sem vedno vedela, da bom kul mama.  Ki bo z vsakdanjo rutino opravila tako, spotoma, na vogalu, z zamahom ene same roke. Moja rutina bo popolnoma funkcionalna in noro organizirana. Preostali čas pa bom, razume se, duhovita, iznajdljiva, zabavna, polna življenja. In bom ves svoj čas posvečala svojemu detetu, svojemu najdražjemu T. in seveda sebi.

Od kje se je potem pretepla ta utrujena, razmršena, veš-čas-nekoliko-nervozna verzija mene, ki je videti kot garjast, stekel pes vsakič, ko se malinovec cedi iz mize na tla, ker malinovec se psihopatsko zažira v fuge med ploščice in ga ven ne spravijo niti najbolj sladke oglaševalske obljube.

Če bi namreč vedela, od kje in kako točno se je pretepla, ta zoprna, cinična, nervozna prikazen, ta nemogoča babnica ki obvlada pospravljanje, bi si pri priči obula bulerje, ja, tiste prave bulerje, z železom in vsem, ki jih še iz nekih drugih časov hrani ona druga, kul verzija mene »za vsak primer« in bi jo zbrcala kot psa nazaj, od koder je prišla. Dobro, če pomislim prav, psa ne bi nikoli zbrcala. Zbrcala bi jo kot zanikrno podgano. Dobro, tudi podgano ne vem če bi zbrcala, ampak njo bi. Zaradi mene lahko pobere svoje čebre umazanega, mokrega, posušenega in zloženega perila in jih postavlja v vaservago kjer ji drago.  Če bi vedela.

No, nebo me je opremilo vsaj z naglimi možgani. V hipu zmorejo iz jezne postati samo-pomilujoča  se, cvileča žverca. Bila bi oče. Potem bi se znala igrati. Učila bi otroka vozit kolo, hodila z njim na bazen in ga učila plavati. Ne bi se ves čas jezila, kaj počnejo napačne reči na napačnih mestih, lego kocke bi obvladala do najmanj omedlevice in nikoli ne bi trapasto spraševala kam paše ta strešnik. Vse kar bi me res sekiralo je tista kanta smeti, ki jo je potrebno odnesti iz hiše. Poljubno pogosto ob  poljubnem času. Otrok bi mi navdušeno rekel: »oči, ti si dober za igrat, mami pa je bolj dobra za pospravljat «, ne bi znala z vso zanesljivostjo končnega rezultata uporabljati pralni stroj, ampak je vseeno, ker umazanega perila ne bi niti povohala. Bila bi res kul oče. Z vsako težavo bi opravila tako, spotoma, na vogalu in z zamahom ene roke. Kaj roke, mezinca. Ker očetje so kar močni. Otroka pri petih brez težav posadijo na ramena in pri tem ni videti, da se bodo zdaj-zdaj zgrudili.

K sreči je v tistem krilatemu konju odpadlo krilo. Potreboval je nujno oskrbo. Dvokomponentno lepilo, prozoren lak za nohte.  V tem sem dobra. »Mami, ti znaš stvari fajn popravit, ane?« me izpod čela sprašuje petletnica, čakajoč na potrditev, da bo še vse v najlepšem redu. Verjetno bi bila itak bolj ušiv oče. Z vlažno krpo bi brisala ostanke sladoleda z lego kock vsakič, ko bi jih prijela v roke. Ampak daj mi zlomljeno igračo, dvokomponentno lepilo, prozoren lak za nohte in stvari bodo spet v najlepšem redu. V tem sem res, res dobra.

  • Share/Bookmark

Komentarji



9 komentarjev

  1. Dajana, dne 13.05.2013 12:45
    Dajana

    :) )))))))))))))

  2. gea, dne 14.05.2013 06:36

    Tole je lahko uspešnica. Duhovito, a resnično.Nadaljuj s pisanjem, prosim.
    Petletnici pa lahko zapreš kljun čez kako leto ali dve, ko bo tvoj best seller prekosil še tako razvpito uspešnico Dalai Lame…in boš morala deliti svoje avtograme tam v NYC…da ti bo roka odpadla, pa ne od pranja in pospravlljanja perila. To bo uvertura v igro za očeta in tamalo, ki bosta ostala doma, medtem ko mati žanje slavo v belem svetu,hihihi.

  3. Marta, dne 14.05.2013 11:49

    Zabavno, dobro pišeš!

  4. bronte72, dne 14.05.2013 12:49
    bronte72

    Hvala ;)

  5. oldpunca, dne 14.05.2013 15:08

    Super napisano! :-)

  6. jože, dne 14.05.2013 15:57

    5 letnik je ponavadi zelo odkrito bitje. Pove kar vidi, sliši in čuti. Mogoče samo malo zamenjajte vloge, pa bo stvar tekla kot mora. Aja, pa imejte se radi. Na koncu, če ne prej spoznaš, da ti lahko največ pomeni otrok, partner in družina. Močno preterane izjave (skoraj sovraštvo do vloge katero igraš). Vsa bo OK . Srečno.
    Aja, “pritepla” verjetno ne “pretepla”.
    LP Jože

  7. STELA, dne 15.05.2013 07:47

    Slučajno sem najdla ta blog in je že med priljubljenimi:)

    Bravo! Z izjemno lahkotnostjo si opisala situacijo, ki bi znal bit problem.

    Jože…se strinjam, predvsem v delu, kjer pišeš o zamenjavi vlog….to zna bit težka, kolkor jaz poznam moške….upam, da so tud drugačni.

  8. mitja, dne 27.06.2013 12:02

    hej! v bistvu sem tvoj blog odkril sele s tvojim ponovnim pricetkom pisanja – pa mi je bil prispevek tako vsecen, da sem prebral se malo naprej in malo nazaj. :) skratka: zelo prijetno branje.

  9. bronte72, dne 27.06.2013 12:04
    bronte72

    Mitja hvala, je lepo slišati da kdo bere, da pa mu je še fajn za povrh pa je sploh zakon ;)

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !