Resnica. K temu bom zavezana pri vzgoji. Saj ni, da se sicer nikoli nič ne zlažem, kadar mi to koristi. Kakšno zgodbo kdaj prikrojim, tako po potrebi, saj ne nosimo vsi pripovedi istih konfekcijskih številk enako ulito. Ščepec dodam in trohico odvzamem, ker tudi vsi svojih resnic ne maramo enako začinjenih. Ampak pri vzgoji… otroku res ne mislim nakladat. Življenje je zoprno do vsakogar, najbolje, da se ga nauči na hitrico tleskniti po prstih. To ji pa že lahko položim v malho odraščanja.

Resnica je bila dober načrt, sem si čestitala, ko smo brez solz odpeljali prvi samostojnejši obisk laboratorija z odvzemom krvi. Seveda je to, da ne bo bolelo, starševski bulšit. Seveda so tako pojasnili meni. In seveda sem se kot nekajletnik počutila opeharjeno. Kakšna debela laž. Takrat triletnici sem razložila, da malo bo zaskelelo, da pa od se od tega ne umre kar tako in da se da preživeti. Poseg je prenesla hrabro.

Resnica je bila dober načrt, sem si čestitala tudi, ko smo z malo solza prenesli vrtanje in tri plombe. Pri treh letih. (Vem. Če se bi splezali po družinskem drevesu vse do zadnjih toplokrvnih prednikov, bi našli plombe v zobeh. Pri treh letih.) Tudi za zobozdravnika sem ji pojasnila, da verjetno bo skelelo. Da ni prijetno, ampak se da preživeti in se od tega ne umre kar tako.

Umre. Ja. Beseda je zoprna že sama po sebi. Torej nič čudnega, da se je resnicoljubni vzgojni tloris zagozdil ravno pri njej.

»Mami, kje je tvoja babica?« me pobara štiriletnica, ne da bi med prizadevnim barvanjem dvignila pogled. Ali bistveno spremenila položaj jezika, ki malce moli iz ust. »Moje babice ni več,« odgovorim tako, mimogrede. V tišini ki je sledila sem si oddahnila, kot si oddahnejo tisti, ki s pravilnim odgovorom prestanejo test. Narobe. »Kam pa je šla?« nadaljuje štiriletnica, ki pri tem grizlja voščenko, da se ji zobje zeleno svetijo. »Bila je že zelo stara in je umrla« odgovorim tako, mimogrede. Manj posrečeno, kot prvič. »Kam pa je šla potem ko je umrla?« se je zbudilo njeno zanimanje in risarski multitasking je odpadel kot pade črv iz jabolka, ki se je odkotalilo po hribu navzdol. »Ko umremo, nas ni več. Pokopljejo nas v zemljo in živimo le še v srcih tistih, ki nas imajo radi,« odgovorim precej zadovoljna sama s seboj, kako dobro sem zapeljala to razlago z vrinjenim stavkom.

»V zemljo!?!« zavpije štiriletnica in skoči s stola, »zakopali ste jo v zemljo, v umazano zemljo?!?« nadaljuje razburjeno. Takrat se  izza vogala nagne tudi oče štiriletnice z eno privzdignjeno obrvjo, ki me sprašuje, kaj sem storila. Štiriletnica pa vznemirjeno hodi gor in dol po dnevni sobi, približno tako kot Baltazar, preden zažene tisti svoj epileptični stroj. Malo me je presenetilo. Jeseni smo namreč hodili po pokopališču in prižigali svečke in nekako sem sklepala, da je to poglavje urejeno. Res pa je, da takrat ni zastavljala vprašanj oziroma samo eno – zanimalo jo je kje je voda in bazeni in zakaj se nihče ne kopa. Pokopališče, kopališče, logična pomota.

»Lučka poglej. Ko živimo res dolgo, dolgo časa, se naše življenje izteče in potem umremo. Telo pokopljejo v zemljo, mi pa gremo v nebesa, k angelčkom, na oblake kjer je mehko in toplo in gledamo ljudi na zemlji«. Laž, v katero ne verjameš niti malo, je težko prodati. Tako luknjasto kot tale, pa sploh. Izza vogala se pojavi še druga privzdignjena očetova obrv, ki mi pravi, sem ti rekel, da »ne hodi tja«.

Imamo bistrega otroka. Vem, da to rečemo vsi starši. Naša ni genialna, le bistra na način, da če ji postrežem z luknjami, bo hotela pogledati skoznje. »Ampak ali se potem, ko umremo, moramo izkopati iz zemlje da pridemo nad oblake?« me po vzgojnem tlorisu žene dalje. »Pravzaprav kar poletiš,« čutim, kako 48-urna Rexona, ki je dotlej precej zgledno opravila svoje, popušča pod težo za lase privlečenega odgovora. »Ampak ljudje ne letijo,« dalje melje štiriletnica  in želim si, da  ferdamani zvonec v ringu pozvoni že enkrat. Izmenično in skupno dvignjeni obrvi očeta mi odločno pravita,  naj skozi to luknjo splezam sama.

Sledila so vprašanja, sledili so odgovori. Vprašanja so bila boljša kot odgovori. Otroci vedo, kdaj starši niso kos nalogi, zato jih sicer spotijo, vendar jim na koncu popustijo. Prišli sva do dogovora, da umrejo pretežno babice in dedki, ki so živeli dolgo časa. Da v nebesa pridejo že nekako, se tam na veliko družijo, se pogovarjajo malo o tem, pa o onem in o tistem, vmes že nekako postanejo angeli s krili in vsem  ter na svoje ljube gledajo z nebes vsak z svojega oblaka, ki je kombinacija ravno prav puhastega in močnega, da na njem sedijo in ne padejo skozi, krila pa imajo tako, za vsak slučaj. Mi jih ne moremo videti, oni nas lahko in to je vsa zgodba. Umreti torej ni nič takšnega.

Ne, jaz svojemu otroku že ne bom nakladala in mu bom govorila resnico.

Kakšno leto kasneje je poginila naša mačka. Vedeli smo da bo, ker je bila to stara mačka, ki je živela dolgo, dobro življenje na predmestnem dvorišču. Tam so jo dnevno razveseljevale radovedne rovke in nepazljivi vrabci. Sedaj (skoraj) petletnici tega seveda nismo takoj povedali. Po letu napornega izogibanja besedam, pojmom, dogodkom, zgodbam povezanih s smrtjo, pokopališči, nesrečami, angeli, krili, letenjem, Sneguljčicami, Pepelkami, pokojnimi prababicami, živimi babicami res nismo želeli klicati hudiča. No, angelov. Sama mačkine odsotnosti ni opazila kakšen teden, potem jo je šla poiskat v njen »brlog«. Ko, ne da ni bilo mačke, ampak ni bilo niti brloga, si je ves bulšit delil usodo črva iz primere o jabolku, ki se kotali po kamnitem bregu. Odpadel je.

»Kje je Toša?« me je vprašala z naglo naraščajočo mokroto v očeh. »Umrčkala je« sem (vem da ste opazili pomanjševalnico, ki je sicer ne bi uporabila niti kot dekoracijo na torti) ji odgovorila z najbolj blagim glasom, ki ga zmorem takole na hitro stepsti skupaj. Solze so po hudourniško razdrle široke sledi po licih. »Ampak Lučka lej, sedaj je v nebesih, nad oblaki, med angelčki, srečna je« sem nadaljevala, kolikor spodbudno sem znala. In nisem znala, bi ocenila takole na palec.

»Ampak nad oblaki so samo babice in dedki! Tam nikogar ne pozna! Rada je imela samo dedija, dedi pa je živ… in samo njega je ubogala. Mačke v nebesih nikogar ne poznajo, žalostna bo in sama!« je protestirala med smrklji, solzami, hlipanjem in pristno žalostjo skoraj petletnice, ki v hipu po dolgem in počez razcefra srce še tako kleni mami.

Klečala je v svoji sedežni vreči in hlipala dve uri. Resno. Izjokala je vso svojo žalost. Potem je želela videti, kje je pokopana mačka. In potem je bila ok. Moja tolažba ali pojasnila v teh dveh urah niso bila zaželena. Ta del je v malho odraščanja želela primakniti sama.

  • Share/Bookmark

Komentarji



3 komentarjev

  1. barbara, dne 15.05.2013 10:37

    Resnica v majhnih in primernih dozah :)

  2. Nina, dne 16.05.2013 10:57

    Super branje, poučno in zabavno hkrati.

  3. Vanja, dne 17.05.2013 13:24

    Super zapis! Tako lepo te je brati! Hvala in se že veselim naslednjih postov.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !