»Mami, kaj pa si ti počela, če se je pokvaril disk z risankami?« me opazuje petletnica, medtem ko po metodologiji če-ne-gre-prisili poskušam napajalni kabel pokoriti, naj napaja, kot mu je velel bog. »Takrat še ni bilo diskov z risankami« pravim odsotno, ker kabel še vedno ne napaja in disk ne žmrka tako nervozno, kot bi moral. »Kako si  potem sploh (poudarek, ki ga menda pri petih najraje vrineš vsepovsod)  gledala risanke?« jo zanima, medtem ko si jaz s preprostimi matematičnimi funkcijami poskušam vizualizirati stroške servisa ter njih posledice za družinski proračun. »Bila je samo ena risanka na dan in smo gledali tisto,« ji rečem in začne se mi svitati, da bo to še dolg pogovor. Osuplo zajame sapo, osuplo me pogleda. »Samo ena? A ta ki si jo hotla?« nadaljuje, medtem ko jaz iz kablov naredim pentljo, vsaj tako luštno, da si jo brez zadrege pripneš v lase, in odkimavam v brado. Malo zaradi hudovanja nad tehniko, malo pa tudi kot odgovor na njeno vprašanje. »Tisto, ki je bila na programu,« ji odbrundam in še pravim »ko sem bila jaz majhna, še ni bilo risank na diskih, zvečer je bila na programu ena risanka in smo tekli z dvorišča v dnevno sobo, da bi jo ujeli. Včasih nam je bila všeč, včasih nam ni bila, nikoli nismo vedeli katera bo. Bilo je malo drugače.« To je torej to. Brez fer opozorila sem se znašla v letih, ko svojemu otroku – niti ne vnuku (!) – pripovedujem, kako je bilo v nekih drugih časih.

»Mami, povej mi še – vse mi povej,« pravi petletnica, ter se pri tem usede na blazino natanko tako, kot se pripravi na ogled risanke. »Kaj naj ti povem?« vprašam in se pretvarjam, da nimam blage veze, kam se odvija ta klobčič . »Povej mi vse kako je bilo, ko si bila ti majhna,« pojasni pričakujoče, jaz pa si mislim, kako fino bi bilo, če bi to otroško pričakovanje lahko konzervirali, brez dodanih konzervansov se razume, da ga bo lahko imela v shrambi za kasnejšo uporabo. V otroštvu ga je namreč v izobilju, kasneje pa ga komajda hladno stisnemo za kakšno kapljico.

In sem ji. Pripovedovala o časih, ko konzervansi še niso bili big dil, so pa bile big dil legice in  barbike, ki jih je imela mogoče vsaka peta v razredu; vsi v razredu pa smo vedeli, da njihov oči vozi kamion čez mejo. Naši starši pa so vedeli, kateri od teh očijev bo lahko priskrbel kakšen kofe ali posebni pralni prašek, ker je bil takrat pri nas na voljo le običajni pralni prašek, ki ga danes v trgovini ne najdeš niti z gps-om.  Razlagala sem ji tudi o tem, kako nam je mami tu in tam naredila pomfri iz navadnega krompirja, ne prepogosto ker je bilo menda olje drago, zagotovo pa vsakič, ko smo jo fehtali za denar, da bi si pomfri kupili v mestu. Danes seveda vem, da je za tu-in-tam krivo tudi to, da je kuhinja po cvrtju pomfrija nadležno mastna in se ti je v tri-ovenele-cvetke ne ljubi glancat’ trikrat na teden, če že, bo pomfri enkrat na mesec.

Ko jo je zanimalo, ali smo bili revni in smo nosili enake srajčice kot Videk v pravljici sem ji pojasnila, da to sicer ne, da pa se ne spomnim da bi imeli sploh kaj roza barve in da smo bili vsi precej, no, podobno oblečeni. Pravilno je ugotovila je, da je ona tudi podobno oblečena kot njene prijateljice, saj imajo vse v bleščicah odtisnjene popačene mačke ali konje z rogovi, da pa obleke roza barve zdaj so.

Potem sva se pogovarjali še o stanju čokolade, bombonov in vseh ostalih reči, ki pri petih nekaj veljajo, ter ugotavljali da je bombonov (ki jih ima rada kot je visoka Šmarna Gora) sicer bilo, kokakola (ki jo ima rada kot je visoka Šmarna Gora in toliko kot ima frnikol) pa da je bila zgodba zase. Razložila sem ji, da se ne spomnim ali je bila kokakola zelo draga ali je niti ni bilo, da pa je moja mama trdila, da je to navaden malinovec z radensko in je vsakič, ko se nam je kaj takšnega luštalo, izginila v kuhinjo in nam kokakolo naredila. Ko me je vprašala, ali znam tudi jaz v kuhinji narediti kokakolo sem ji pojasnila, da to sicer ne, da pa znam narediti modro Fanto. Potem sva šli v kuhinjo ter iz bezgovega sirupa in radenske naredili modro Fanto.

Ker sva bili že pri početju, sva si na hitro izmislili še domač sladoled. Domač sladoled se mi je, ko sem bila otrok, zdel poceni prevara, ker sem enkrat zasačila mamo kako stepa jogurt z borovnicami in premalo sladkorja in nam to kislo reč, ki je bila komajda za kakšno rabo, predstavlja kot prvovrstno robo, vendar se je od takrat zamenjalo kar nekaj trobentic na travnikih, ki so kornetu Zlatorog spodnesle šampionski status v nekoč otroški glavi. Po oceni petletnice je bil sladoled dober kot je visoka Šmarna gora in kot ima frnikol in barbik skupaj, po moji oceni pa je hecno, kako brez zatikanje se je preprostost preteklosti spremenila v imenitnost sedanjosti.

In disk z risankami? Disk se je popravil sam od sebe. Misteriozno, vem.

  • Share/Bookmark

Komentarji



8 komentarjev

  1. sparkica, dne 16.05.2013 09:14

    Pomfri, kokakola in sladoled… včasih je bilo res preprosto, ko smo še kuhali z blatom, kamenjem, travo in bosi tekali po mehki detelji. Včasih se ustrašim, da bo naša deca vse to zamudila, da bo šla čarobnost domišljije mimo njih, ko jih vsepovsod bombardirajo s samorogi, roza mačkami, poafnanimi krilatimi vilami, bakugani in kaj-vem-čem… potem se pa spomnim, da naši starši niso imeli barbik :) Igrač več nimam, spomnim se pa vseh stvari, ki sva jih počeli z mamo… Hvala ti za tole :)

  2. gea, dne 16.05.2013 09:42

    great!just go on…

  3. bronte72, dne 16.05.2013 10:01
    bronte72

    Naša deca živijo v drugem času, tako jih vzgajati za čas ki ga ni več nima smisla…aaampak, te imenitnostni pa jim že lahko pričaramo kdaj pa kdaj. Kot odmor med risankami, ipad aplikacijami in barbikami :) In ni za kaj, mi je bilo v užitek.

  4. bronte72, dne 16.05.2013 11:48
    bronte72

    Gea, hvala za spodbude :) , godijo in na hitro zaženejo prste.

  5. barbara, dne 17.05.2013 10:37

    “Ko jo je zanimalo, ali smo bili revni in smo nosili enake srajčice kot Videk v pravljici.” Hahahahahaha :D

  6. marjana, dne 17.05.2013 11:40

    ja spomini … moj sin je skoraj padel s stola, ko sem mu povedala, da ni bilo računalnikov in da je bil tv le črno-bel … njegov komentar je bil .. KRIZAAAA
    ko je bil še majhne in smo imeli obiske, podivjana horda otrok .. sem jih umirila tako,d a sem jim dala pravljico v cd predvajalnik, je sosedov mulc dejal, da je nekaj narobe, ker ni slike … sploh ni poznal pralvjice … noroooooo

  7. sabina, dne 17.05.2013 17:13

    ko govorite o današnji deci… in o tem kakšni so… se pa spomnite, da ste vi današnji starši – in kakšno bo otroštvo današnjih otrok je odvisno tudi od tega kakšni starši ste ali boste

  8. Pohajalka, dne 17.05.2013 18:48

    Eh, res! Krasno si obujala spomine in se jim ne pozna, da bi bili hladno stiskani na kapljice. Jaz lahko v živo primerjam otroštva treh generacij, svoje iz prve roke, itak, pa odločno pritrdim tistim, ki pravijo, da se vse spreminja – otroštva namreč tudi.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !