V letih, ko so mi izza knjižnih platnic molela le ušesa, in takrat knjige niti niso dišale lepo ampak bolj kot bi polulano plenico pustil na soncu, nisem potrebovala veliko družbe razen tiste pred svojim nosom, ki je pravkar razpletala misterij ali umor. Še slednje le v primeru, da sem knjigi že v knjižnici zamenjala ovoj in jo tako precej imenitno – tudi če tako sama rečem – pretihotapila mimo cenzure svojih staršev. Družabna ali ne, namišljeni junaki so ostali na papirju in me, vsaj kolikor pomnim, niso zalezovali po stanovanju, za menoj hodili v šolo ali na počitnice. Družilo smo se, ko sem jaz tako rekla.

Noht bi si upala nastaviti na tnalo, da naša petletnica ne ve, kaj pomeni izraz »namišljeni prijatelj«. Drzna stava, ampak takole na hitro – otroci so konkretni. To bi tudi pojasnilo (upravičeno) razočaranje petletnice, ko smo se odpravili »delat osebne izkaznice« na upravno enoto in je potem tam le sedela na eni strani steklene stene in »nič delala« medtem ko je »vse delala« uslužbenka na drugi strani stene. Petletnica je bila nejevoljna, ocenila je da je reč precej dolgočasna in je to uslužbenki tudi zabrusila, medtem ko sta starša rdela ob običajno znosno vljudnem otroku, ker nista pomislila, da bo izdelavo dokumentov tolmačil po svoje. Torej prepričana v konkretnost našega otroka, Svete Lucije, gospe ki se nam je pred časom namalala doma, ne morem obravnavati povsem kot namišljene. Nisem prepričana niti, ali sta s petletnico prijateljici, tako da se izraz »namišljena prijateljica« scvre še preden smo ga dodobra položili v besedno ponev.

Nasprotno kot bi morda pričakovali, se je izkazalo, da je Sveta Lucija priletna gospa. Ne vemo koliko je stara, ker tega ne zna ali noče povedati, vemo pa da pomni cesarje s košatimi brki in vsem, torej bi jo lahko vtaknili tam nekje v avstro-ogrske čase. Kar vemo o njej je, da ne zna dobro plavati zato ima s seboj vedno napihljivo blazino, ni posebno vešča kuharica, saj je tisto kar pripravi v kotlu (!) komaj užitno, neprestano jo mučijo vetrovi, z njo naokoli pa pohaja tudi njen hišni ljubljenec – rak. O raku vemo, da je nor na čokolado, ima – razumljivo –  boleče težave s piškavim zobom, nima pa prav nobenih težav z vetrovi Svete Lucije, kar morebiti pojasni to obešenjaško tovarištvo. Vemo, da sta pred časom živela v mali, razpadajoči prikolici, za katero je Sveta Lucija ocenila da je preveč oddaljena od morja, tako jo je dvignila in odnesla na obalo, kjer pa je potem več ni bilo in kaj se s prikolico zgodilo ostaja nepojasnjeno do danes. Zgodbi o čvekavem kitu in prijateljstvu z omenjeno gospo se bomo danes izognili, saj bi pri tistih, ki nimate otrok, bržkone naletela na manj razumevanja.

Kako to, da se je k sicer izjemno ekstravertiranemu, družabnemu otroku in s tem tudi k otrokovim staršem pridružila prav Sveta Lucija ne bi znali pojasniti. O svetnikih že družinsko vemo bolj malo in pomnim, da je bila petletnica v cerkvi morda le dvakrat. Prvič je zahtevala, da hoče spoznati tega Žegna, ki smo ga prišli pogledat in na koncu, ko smo ji dejali da so pirhi sedaj žegnani, izmerila akustiko Plečnikove arhitekturne mojstrovine z glasnim: »Niso Žegnova, jajca so moja«. Drugič se verjetno ni zgodilo nič omembe vrednega, sicer bi bil ta poved bistveno daljša. Zaključim lahko, da Svete Lucije torej nismo sneli tam.

Znali pa bi pojasniti, da je sivolasa (mislimo si) gospa odgovorna za nekaj neprilik v naši hiši.  Petletničine umazane gatke in nogavice razmeče po hiši, potem ko jih je petletnica skrbno odnesla v koš za perilo, po stanovanju poliva raznobarvne pijače kadar nismo pozorni čeravno je bila opozorjena, venomer odpira omaro s priboljški ker jo v to nagovarja njen sladkosnedni rak ter petletnici nalakira nohte s flumasti, da bo v vrtcu urejena kot se šika. Malo otročje ane? Ja – vse dokler ni. Namreč, po njeni zaslugi petletnica ve, kaj je bombaž in kako je z njim povezan Egipt, kako globoko v zemlji je lava in tudi to, da je trapasto Indijancem praviti rdečekožci, ker nimajo zares rdeče kože. Imajo rdeče majice, ki pa imajo samo en rokav in bi jim bilo torej bolj pravilno reči enorokavčniki.

Jaz, mama, sem morala razumeti ta naš sivolasi pojav. Novo-naseljenko našega družinskega življenja sem si sama poskušala tolmačiti z brskanjem po pojmovnem predalniku, ki ga imam v odraslem življenju mame na voljo. Nič nisem našla, zato sem si petletnico posadila na kolena – vem kaj si mislite in čisto zares sem si jo posadila na kolena – in jo prosila: »Lučka, razložiti mi to o Sveti Luciji, vse mi povej«.

Čelo je nabrala v svojo znamenito gubo, kolikor gube pri petih znamenite so. Pomolčala ja, svečano sem pomolčala sem tudi jaz, tako, situaciji primerno. Nato mi pravi: »Mami to je tako. Sveta Lucija pač je. Kot tisti človeki, ki so v tvojem telefonu in jim titlaš stvari  in so tam. Le da jaz ne znam tipkati besed in nimam telefona.«

Aaaaaaaha. Vidite? Samo vprašati je bilo treba. Otroci so konkretni in bodo odraslim razložili tako, da bodo razumeli tudi oni. Sveta Lucija ni namišljena, twitter za petletnice je. Nekako je tam, nekako lahko počne neumnosti, nekako lahko pove tudi kaj pametnega, videti ali pošlatati je prav zares ne moreš, bolj predvidevaš njeno prisotnost. Če pa bi poznali še zgodbo o čvekavem kitu bi se strinjali z menoj. Da je ta titler za petletnice – še vedno aktiven račun – veliko bolj razburljiv od tega, pri katerem je treba znati tipkati in imeti telefon.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !