Če bi bila marsovec, vas ustavila na pločniku in vprašala, kaj je bonton – kaj bi mi tako na dah odgovorili? Pravzaprav, delajmo se da nisem marsovec, ker to vodi v zapletene situacije, vprašanje pa ostane isto, torej kaj so bonton, manire, olika? Prvo kar bi večini utegnilo pasti na pamet, marsovci ali ne, so pogosta in ustrezna raba besed prosim, hvala, oprostite, sem zgrešila? Dvomim, da bi takole z lahkoto naletela na koga, ki bi mi v prvem stavku svetoval o rabi finega pribora v fini francoski restavraciji, kadar ti postrežejo polže oziroma sorodne mehkužce, ki so na meniju izključno zaradi nekakšnega nacionalnega ega. Pa naj bo bonton še tako fino francoska beseda.

Pred časom, na družinskem pikniku, smo pogrnili mizo in ko so bile vse neprimerno mastne zadevščine primerno spečene, smo se kolektivno zagnali v hrano. Preden je dežurni za žarom utegnil odložiti pribor, se sebe otresti mast in sesti z nami, ne da bi kdorkoli komurkoli zaželel »dober tek«, če nam že »bon apetit« ne drsi dobro z jezikov. Kot kakšni Vikingi, ki jih je civilizacijska krivulja popolnoma zaobšla. Takrat dve in pol letni otrok je dvignil kazalec in opozoril: »Ne jemo še« in še »ko vsi sedimo«. Zardela sem, postalo mi je nerodno pred dve-in-pol-letnico. Moj otrok, ki komajda tvori stavke, razume da tudi za piknik mizo obstajajo pravila, manire, bonton – jaz pač ne. Ne bom odgovarjala za ostale, zase moram. Prav je, da nas je dete »po prstih«. Alibi za opustitev manir imajo le tisti, ki so pravkar pripešačili iz Dachau-a, ostali izgovori so preslabi. Spomnim se da sem ob tem pomislila, jebelacesta, še otroci v vrtcu te reči vedo. Odrasle budale smo na to pozabile. Pridigamo že, kako je treba, praksa pa je pogrnila in ob tem odrgnila obe koleni.

Zaradi lekcija osebnega sramu sem bolj pozorna na oliko. Iz katere strani pričeti uporabljati pribor v fini restavraciji bi bila še vedno v dvomih, marsovcu na cesti pa bi izstrelila, da civilizirano vedenje pomeni pogosta uporaba besed prosim, hvala, oprostite, dober tek, pozdrav ko vstopiš in pozdrav ko odideš, ne-skakanje v besedo drugim, ne-izsiljevanje na cesti tudi če si lastnik Audija, opravičilo ko ga polomiš ali prizadeneš, umivanje rok pred jedjo, umivanje rok po tem, ko zapustiš stranišče. Morda prav vse ne bi bilo zapisano na straneh bontona, ali bolje, zapisanega bi bilo bistveno več, vendar to, da je potrebno potegniti vodo na stranišču, ve vsak petletnik, torej si civilizacijo kot jo razumejo petletniki tako na grobo vzemimo za jedro olike. Nič fensi, le golo ogrodje. Orodje, uporabno v vrtcu, doma, na vrtu ali službi.

Drugi dan prejmem mail:

Material pošljite na ta in ta elektronski naslov. NUJNO!!! Kar takšno in takšno datoteko. Podrobnosti, podrobnosti, podrobnosti. Zadevo rabim TAKOJ!!!

Podrobnosti sem seveda namenoma izpustila. Sporočila ni poslal dvoletnik. Ne, tudi šef ne. Poslala ga je odrasla oseba, ki se je do te starosti morala vsaj dregniti ob katero izmed faz socializacije, saj dela med in z ljudmi. Tudi elektronska komunikacija ji ni tuja. Da pa sporočilu ne bi storila krivice, naj pojasnim še njegov širši kontekst: ni ga. Ne gre za nekaj, kar je bilo narobe postorjeno, ni bilo postorjeno pa bi moralo biti, zamujen rok. Ne. Sporočilo nima drugega konteksta razen konteksta olike. Oziroma odsotnosti te.

Ko sem sporočilo prebrala, sem (znova) zardela. Malo zaradi užaljenosti, malo zaradi sramu iz druge roke. Vem da poznate pojav – tisto, ko vam je za tekmovalce tv kviza tako nerodno, da bi najraje preklopili, pa iz neznanega razloga ne morete, zato v njihovem imenu, na kavču, živo rdečih lic vlečete glavo med ramena. Seveda smo odgovorili. Pri teh letih nima več smisla pogoltniti vse. Če se namreč nekdo spravi s palico nad mene, mi bo po vsej verjetnosti polomil kosti – udrihaj s klicaji, velikimi črkami in izpusti vsak prosim in hvala,  pa si dodobra načel socialno izmenjavo, čeravno morda »le« poslovno.

Kaj hočem reči? Da smo kdo-bi-sicer-vedel-kako iznašli civilizacijo. Vse, kar o njej moramo vedeti, osvojimo že v vrtcu, nekje do petega leta. To kar vemo takrat, je bržkone eno najpomembnejših vedenj in v celoti uporabno v vsaki, še tako zapleteni in z marsovci oplemeniteni situaciji. Našteto v tretjem odstavku ni  N I K O L I  narobe.  Omislili smo si oliko – uporabljajmo jo in svet zna biti v znatno lepšem redu.

Kadar ste v dvomih, zgodi se, pomislite na to, kako bi morali biti vzgojeni sosedovi otroci. V to, kako bi moral biti vzgojen sosedov mulc, pa nikoli ne dvomimo. Mar ne?

  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !