Kot deklič, sem imela eno samo veliko željo. Na mah pojesti celo čokolado. Nič lomljenja, nič odmerjanja, le odvila bi jo – tako napol, ugriznila vanjo in nadaljevala tako dolgo, kot bi to hotela. Hotela bi, se razume, do konca. Za svojo otroško željo krivim »Braco« in »Seka« čokoladi. Njuna ovoja. Na enem lepa deklica, na drugem lep deček počneta natanko to – grizljata celo čokolado in sta videti zelo srečna. Saj je tudi takrat obstajala še kakšna druga čokolada z okusom po čokoladi, in ne z okusom ruma ali »kukuruznih pahuljic«, ampak moj otroški spomin je zabeležil le ti dve, ker sta se mi zdeli še posebej nesramni. Kako vendar lepa deklica in lep deček grizljata celo čokolado, kadar v trgovini naletiš na njiju, obenem pa sta v trgovini tako redko, da jaz tega pa ne »morem«, ker moram čokolado – ko jo mama pač najde in kupi – lomiti na majhne koščke, jesti počasi in prihraniti za kasneje. Nezaslišanih dvajset minut kasneje.

Kasneje je bilo čokolade sicer dovolj, vendar želja iz otroštva ni gladko migrirala v mladost oziroma ravno dovolj, da je hodila v zelje eni sami največji najstniški želji. Dolge, vitke, lepe noge. Tako zelo sem si jih želela. Ja, tiste noge, ki jih imajo ljubka dekleta s skodranimi lasmi, ki kotalkajo skozi reklamo za kokakolo. Noge, ki se stikajo na pravih mestih, se zagorelo svetijo na soncu, katerim lahko očitaš le popolnost ter na katere se nenaravno dovršeno ulijejo tiste prekratko odrezane, scefrane kavbojke. Naj povem, da sem bila debel otrok. V času, ko ni bilo ne čokolade, ne debelih otrok. Ko je bilo biti debel kar dosežek, saj takšna postava ni mogla biti podprta z ničemer drugim, kot nekaj podivjanimi geni ter dobro mamino kuho iz – prav zares  – osnovnih živil. Tudi zato so se mi lepe, dolge noge zdele vsaj tako nesramne kot »Braco« in »Seka« čokoladi. Medtem ko so te naokoli na kotalkah služile  mojim vrstnicam, sem se jaz ubadala z oprsjem, ki ga nisem naročila in pred-najstniško puberteto, ki me je počakala v zasedi, takole na pamet bi rekla, prezgodaj.

Kasneje – no, tudi kasneje lepih nog nisem dobila. Kar me ni ravno klalo na dvoje, saj je bila moja edina, največja želja mladosti »spoznati« moškega. Ne kakšno poženščeno pišče, ki bo moja najboljša prijateljica, ne, pravega moškega. Visokega, temnih oči, širokih ramen, odločnega koraka, molčečega, po možnosti tako, čisto malo težavnega, saj so njegove težavice prag strastnega, boleče čudovitega razmerja. Ker bo pravi moški, me bo brez težav pograbil in nesel v posteljo, kjer bova preživela sleherno nedeljsko dopoldne, srebala kavo in debatirala o zunanji politiki, iranskih filmih in pomenu številke 42. A sem omenila, da sem si želela pravega pametnega moškega? Videti bi moral biti malce prvinsko, z nekaj dni staro brado, skuštranih las in osebnim slogom ki govori »tak sem se pač zbudil« le da bi se on takšen res zbudil in pameten bi moral biti, to pa to.

Kasneje – no, kasneje sem dobila točno to kar sem si želela. Pravega moškega. Ker sem bila v svojih priporočilih vesolju zelo natančna, saj se mi je v mladosti to zdela prava formula, je bilo vesolje zelo natančno pri izpolnjevanju moje ene same želje. Visok, temen, širokih ramen, odločnega koraka, kar še posebej preklinjam, ko se povzpenjamo na kakšen hrib. Nedeljske dopoldneve res da ne preleživa več v postelji, ker pridejo leta, ko si že od spanja tako polomljen, da ti ne pade na pamet, da bi kostno-mišično agonijo še podaljševal, pa tudi pograbi me ne prav pogosto in nese v posteljo, ker resnici na ljubo tega fizika ne dopušča – debeli otroci redko odrastejo v vitke štiridesetletnice.

Mi pa kdaj pa kdaj pomaga vstati iz premehkega kavča, v katerega se pogreznem tako globoko, da imajo moja kolena priložnost navezati tesnejši stik z mojo brado. Ko sem že pri bradi, vesolje mi je ustreglo tudi pri tem, željo po prvinski, nekaj dni stari bradi mi morda še najbolj zameri naša petletnica, saj ji pikajoči atributi te pritikline onemogočajo kakovostno crkljanje z očijem. A ko vesolje pošlje pravega moškega, se ne šali. Če ima osebni modni status »tak sem se pač zbudil« se je to bržkone res zgodilo, o politiki je mogoče z njim debatirati na tone oziroma vse dokler mu ne zabrusim »ne bit tok pameten« (jp, tudi pameten je); je pa primerno molčeč, ko beseda teče o barvi novih kuhinjskih ploščic. Seveda pravi moški tudi nikoli ne ve, v katerem predalu ima čiste gate, pozabi na dan žena in ostale poženščene praznike, po stanovanju mu z lahkoto slediš le na podlagi zapuščenih kosov oblačil in zelo natanko veš, kdaj je moral lulat… tega v moji edini največji želji res da ni bilo, je pa bilo nebo tako preudarno, da je zapolnilo vrzeli. Saj sem vendar hotela pravega moškega, ne neko poženščeno perjad, ne?

Dobro prijateljstvo, ki je kasneje prisedlo k moji želji po boleče-čudovitem razmerju, sem si pa pozabila želeti. To se je povabilo samo. In mi prineslo čokolado za povrh.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !