Uvod v zapis naj zapišem za moje dekle, ki bo morda to bralo čez nekaj let – tisti ki ga berete v sedanjosti, vam ta ni ušla, zato preskočite prvi odstavek. Ljudje v naši deželi so jezni. Te dni je namreč sodišče reklo, da je zelo znan mož (pa menda tudi pomemben mož) napravil barabijo in da bo zato kaznovan. Nekaj ljudi se s tem strinja, nekaj se jih s tem ne strinja, prvi so jezni na druge in drugi so jezni na prve in oboji mislijo, da oni drugi nimajo »za pariško« in da so navadni tepci prismojeni. Tako se bo prav lahko zgodilo da bo sosed, ki spada k onim prvim, porezal veje drevesa mejašu, ki spada k onim drugim, ker so te silile čez ograjo in metale senco na njegovo šalotko, čeravno drevo o tem nič ne ve in ne ve tudi to, da sedaj ne sme rasti kar vse povprek. Če se že ni. Zgodilo. Grdo je te dni videti jezne obraze naše dežele… vendar se nič od tega ne bi zgodilo, če bi še hodili v kampe.

Nekoč smo na dopust hodili v avtokampe. To je bilo to. To so bile počitnice, hodili so vsi. Dobro, bil je nekdo, ki je imel svojo vilo na Brionih in njega smo poznali le s televizije in menda so bili potem še štirje, ki so imeli vikend na morju in jih sploh nismo poznali, vsi ostali pa smo svojo robo in prtljago pritrdili na strehe fičotov ali stoenk, ki so se nato zasopihane in komaj pri življenju v pisani karavani valile proti morju. Brez naglice, z nekaj vročinske nervoze. Da pa bi ure dolga vožnja hitreje minila (avtomobili še niso imeli radia ali česarkoli nemehanskega) smo s starši uganjevali, kaj so na prtljažnik zariple škode spakirali sosedje v koloni. Mhm, dalo se je uganiti. Prikolice in zato očem opazovalca prikladno skrito počitniško navlako so imeli le redki, morda vsak petnajsti v koloni, igre uganjevanja se z njimi ni dalo iti, zato so bili nezanimivi. Zavistni smo jim morda bili le kasneje, v kampu. V večernih urah je bilo včasih iz prikolic slišati glasove male črno-bele televizije, ki je v posmeh ostalim očetom v kampu sporočala, kakšen nogometni rezultat zamujajo. Če si imel družabnega očeta, tudi to po nekaj dneh ni bil več problem, zvečer je izginil v sosedovo prikolico, mi pa smo lahko v igralni kanglici v miru raztrančirali rakovico, ki smo jo ujeli popoldne, in se igrali, da kuhamo francosko juho.

V kampu življenje ni bilo bistveno drugačno od tistega, v koloni proti morju. Uganjevali smo, kaj bodo danes za večerjo skuhali sosedje, primerjali naše brisače z njihovimi, ker pa v kampih ni visokih ograj med sosedi, ki bi zastirale poglede, so ta uganjevanja prej ali slej prešla v sodelovanja. Celo tovarištva morda. Tri dni kasneje sta sosedov in naš oče skupaj hodila na ribolov, kadar sta več lovila kot komentirala nogomet (in še nekaj, povezano z luno) sta nazaj prinesla čeber rib, ki smo jih skupaj spekli za večerjo in prav nikogar ni motilo, da sosedova veja raste nad naš šotor in nam dela senco.

Zobe smo si prali v vrsti pred ogledali, ki smo jim tako rekli samo še iz vljudnosti in ko ti je med jutranjim kakanjem pod noge pišnil listič toaletnega papirja iz sosednje kabine, si točno vedel, kaj se je zgodilo. Tako kot ti, si je sosed lično obložil školjko s papirjem, potem pa med sedanjem z ritjo odpihnil vso svojo higiensko pedantnost sosedom pod noge. Seveda so na račun prišle tudi mame, čeravno je bil dopust zanje najmanj dopustniški. Naj so bile pri volji ali ne, so se z drugimi mamami znašle s čebrom umazane posode v vrsti pomivalnih korit, kjer so zlahka ugotovile da imajo s sotrpinkami skupnega napornega moža in neubogljive otroke, to pa je bilo dovolj za začetek čudovitega štirinajstdnevnega zavezništva. Obenem pa se je vedno našel »nekdo«, ki je prav nemarno z ostanki makaronov zamašil večino odtokov pomivalnih korit, kar je bilo odlično izhodišče še za sladko bentenje in tračanje.

A vidite kam grem s tem? Ko si v kampu, v kopalkah, tako kot vsi drugi, se zjutraj ubadaš z oblaganjem straniščne školjke, kot vsi drugi, boriš z napornimi otroci, kot vsi drugi, v sebi iščeš razumevanje za razdraženo ženo, ki je pa-ravno-v-teh-dneh-fasala-mentruacijo in ne more v vodo, kot vsi drugi, je lažje najti skupni jezik. Pa naj nanese na politiko (in vedno nanese) ali nogomet (isto tako).

Zato trdim, da se vse to ne bi zgodilo, če bi še hodili v kampe. Razmislite.

  • Share/Bookmark

Komentarji



1 komentar

  1. ločitev, dne 20.01.2015 18:56

    Se strinjam!

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !