Prejšnji večer je naša petletnica neusmiljeno jokala. Da ti gre čez ušesa. Da ti para srce. Nič hudega se ji ni zgodilo, nič je ni bolelo, ni bila kregana. Vsega je bilo preveč in telo je odprlo ventil. Mokrih lic je jecljala »maaamiiii, spet ne vem zakaj jokaaaam«. Ni res, da je kozarec vode vedno dobra ideja, pri opeklinah tretje stopnje recimo ne naredi bohvekaj, pri ihtenju pa pomaga, zato sva ihto spravile v red z nekaj požirki. Pogovor in nekaj doma narejenih objemov kasneje pravi petletnica: »Ahaa, razumem. V mojem srcu je en tak lonček s pikami*, ki se polni z dobrimi rečmi in slabimi rečmi in potem je preveč in se začne razlivati in pritečejo solze.« Ta stavek se bere pretirano, pa ni, dekle včasih res tako govori.

Ko domnevno odrasteš seveda takšnile lončki postanejo odvečna pritiklina in če se kar tako, tebi nič in potem še meni nič zjočeš… jah, zgleda čudno. Vzrok in nato posledica – to še gre, javen jok brez vidnega vzroka, a dejte dejte no, saj nismo otroci. Pa vam povem, da se včasih vseeno zgodi.

Včeraj me je Polonin blog spomnil na en tak pripetljaj izpred nekaj let, ko je po mojih licih kar drlo. Drlo bi tudi iz mojega grla, pa sem ubirala stopinje po pločniku ene najbolj obljudenih ljubljanskih ulic in bi me morebitno kričanje, ki bi delalo solzam družbo, zagotovo popeljalo na enega najbolj zaprtih ljubljanskih oddelkov.

Pravkar sem diplomirala. To ni bilo nič nenavadnega, na smrt preprosto pa tudi ni bilo, saj sem se za pisanje diplome odločila pustiti slabo plačano, vendar zato izjemno časovno zahtevno in precej stresno honorarno delo, ki mi je včasih pustilo nekaj uric za spanje, ne pa tudi kakšno urico za študij. Zaradi tega honorarnega dela sem (pri polni zavesti) nekaj let poprej zapustila varno, redno in danes v vseh smislih idealno službo, ker me je ta na smrt dolgočasila in ker sem si želela izkušenj v oglaševanju, kar sem ne nazadnje študirala. In kot pravi začetek odstavka, doštudirala. Kako si torej ta zgodba sledi: redna dolgočasna zaposlitev, honorarna stresna zaposlitev, odhod iz honorarne zaposlitve, pisanje diplome, diploma, jok na ulici. Čakaj, nekaj manjka… aja, manjka Zavod za zaposlovanje.

Morda neobičajno, a na Zavod za zaposlovanje sem se prvič oglasila kot ne več mlečno-zoba diplomiranka, ki je pred tem delala od svojega 14 leta. V srednji šoli vsake počitnice, oba meseca. Na fakulteti vsako prosto uro. Redni študij je šel v pisane trobentice prav zaradi redne službe, zaradi katere sem lahko študirala ob delu in prispevala k družinskem proračunu. Delavskim staršem so, nerodno vem, ukinili tovarne ravno v času mojega študija.

Ja, Zavod za zaposlovanje. Kamor prideš skrušeno ali pa prvič. Dodelili so mi svetovalko in termin, v katerem se naj zglasim. Poslali so me na obvezen tečaj pisanja priporočil za delo, na katerem sem se komaj zadrževala, saj so nam svetovali kar nekaj praženih traparij iz nekih drugih časov in neobstoječih okoliščin.

Oglasila sem se k svetovalki v navedenem terminu, svetovalke ni bilo. Prejela sem nov termin in se oglasila znova. Morda mesec kasneje. Tokrat je svetovalka bila. Gospa, nedaleč od (prepričana sem zaslužene) penzije, suhljate postave, s trajno ondulirano zmedo na glavi ter strogim pogledom za roževinastimi očali. En tak, kako naj rečem, literarni prizor. Pomislila sem, da ta gospa zunaj sten zavoda sploh ne obstaja.  Vprašala me je, če že kaj iščem službo. Dejala sem ji, da ja, da imam arhivirana vse prošnje. Nemo je pokimala, ustnice so ostale v nekakšni kepici, sredi obraza. Vprašala me je, zakaj sem zapustila prejšnjo zaposlitev. Pojasnila sem, da sem želela diplomirati. Vprašala me je, če sem v vsem tem času enega meseca kakšno zaposlitev že našla. Odgovorila sem, da za enkrat še ne, ker na večino svojih telefonskih klicev ali priporočil nisem prejela odgovora. Vprašala me je, če se res potrudim. Dejala sem ji, da se. Ošvrknila je mojo letnico rojstva in pripomnila, da sem si za študij vzela kar dolgo časa. Potem je pripomnila da, dokler sem na zavodu, živim na državne stroške in da to ni lepo in da se je potrebno v teh časih res potruditi in da res ne smem biti lena. Gospa je potem še nekaj minut pripominjala… kaj točno se ne spomnim več, takole po spominu povezano s trudom, lenobo, življenjem na stroške drugih ker bom bržkone zaprosila tudi za socialno pomoč in kar je še podobnega. Odslovila me je s podčrtanim upanjem, da si za iskanje zaposlitve ne mislim vzeti toliko časa kot za dokončanje študija.

No. Sedaj se v zgodbo vrne tisti lonček, iz katerega se preliva dobro in slabo. Hodila sem po pločniku Dunajske ker sem imela le še en žeton za avtobus in nisem mogla prestopiti. Po licih so se mi kotalile solze besa, užaljenosti, sramu in verjetno tudi nemoči. Ker sem pred kratkim diplomirala, kar sem si tako želela. Ker sem imela pri sebi en sam žeton in niti fičnka za kavo. Ker gospe s trajno ondulirano zmedo na glavi nisem zabrusila nekaj kosmatih. Vse, kar bi ji morala reči, sem se seveda spomnila šele na tem pločniku. In ker mi je v najinem prvem, nekajminutnem srečanju pojasnila, da sem lena in živim na državne stroške. Saj si vendarle v celem mesecu nisem našla službe in bom sedaj bržkone fehtala državo za preživetje.

Mimoidoči so se dregali po rebra in odmerjali predolge poglede. Seveda bi bilo fino, če bi jim danes lahko povedala, da je bila vsega kriva gospa z zavoda. Pa ventil, ki se je ob tem odprl. Dobro da se je. Sicer bi se morda vrnila in gospo zlasala. Najmanj. In sicer bi morda na zavod še kdaj šla, tako pa sem na silo našla poti, da mi ni bilo treba. Še.

Nauk te zgodbe bi morda bil – lonček s pikami, ki zbira dobro in slabo ter se prelije v nepojasnljiv jok, morda pride kdaj prav. Vsaj na Zavod za zaposlovanje ga imejte s seboj. Na pravim da ga boste rabili. Ampak tako, za vsak primer.

*Lonček na pike je naslov knjige otroških pesmi avtorice Anje Štefan.

  • Share/Bookmark

Komentarji



1 komentar

  1. Vem, kaj znam in tega mi nihče ne more vzeti!, dne 12.06.2013 14:11

    [...] Lonček na pike in gospa z zavoda – Barbara Nemec, Rokodelski egotrip blog [...]

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !