Kot debelega otroka me je pogosto sekiralo, ali so moje vrstnice bolj luštne, bolj popularne ali zaželene od mene. Zato mi je – najpogosteje med oblačenjem – moja mama vedno znova morala  zatrjevati, da sem zanjo najlepša deklica na svetu kar jih je in da so še angeli čisto nori name. Ker se mamam verjame sem verjela tudi jaz svoji, saj poznate »moja mama je rekla pravilo«, no, mamam se verjame. Svojim delavskim staršem, sem verjela tudi, da smo vsi ljudje rojeni enaki, pred bogom in zakonom, edino kar nas lahko loči med seboj so lasten trud, uporaba lastne glave, spoštljivost do drugih (temu smo po domače rekli tudi vzgojenost) in delo. Drobiž kot so spol, znamka avtomobila ali kosmate podpazduhe ne štejejo prav veliko postavljene ob bok vesolju in njegovemu redu. So mi rekli.  Fajn načela, ane? So ja, dokler se ne srečaš z belim svetom ter vsiljivim teslom, ki nosi ime predsodek. In u, vau, ta je resno trmoglavi zalezovalec.

Da razjasnim na začetku, o življenju gejev in lezbijk ne vem veliko. Razmišljala sem in med mojimi prijatelji istospolno usmerjenih ni ali pa to preprosto ne vem, ker mi to ne predstavlja ključne informacije. Ljudi pretežno delim na tiste, ki so mi fajn, ali mi pa niso fajn . Tako tudi ne vem veliko o tegobah ali težavah, s katerimi se srečujejo dnevno. Zelo dobro pa poznam predsodke, srednje dobro poznam diskriminacijo. Zgodilo se mi je namreč, da so ljudje menili da sem dodobra zabita, ker so tako sklepali iz moje postave. S temi stvarmi se nikoli ne hecam, tudi tokrat ne. Zgodilo se mi je tudi, da so menili da sem izjemno lena, kar so tudi sklepali iz mojega videza. Že otroštva skoraj ni minil dan, da mi ne bi bila servirana kakšna opazka, pa ne le zaradi mojih kilc, temveč vsega, kar se je iz njih dalo sklepati. Ja, resno. Iz videza se zmore veliko sklepati. Kasneje, na študiju prava, sem se začela zavedati da sem ženska. Tega ne mislim na dober način. Primerilo se je, da te je predavatelj ob vprašanju poslal »za štedilnik«. Ob dobrem, utemeljenem vprašanju. Mojega kolego, ki je isto vprašanje zastavil dan kasneje, profesor ni poslal menjati olja na avtomobilu. Ajme. Nikoli poprej moje možgane ni popadla misel, da bi spol študenta lahko odrejal tehtnost vprašanja.  No, ne v dvajsetem stoletju.

Naj se ponovim, o življenju istospolno usmerjenih ne vem veliko, mislim pa si, da so njihove neprilike s človeško ozkosrčnostjo, stereotipizacijo in diskriminacijo, ki  je za povrh še zelo aktivna mrha, precej podobne mojim drobnim nevšečnostim. Ter, da se razumemo, nevšečnostim vseh, ki so morda samo s kosmato podpazduho štrcnili ven iz zglajene povprečnosti. Egalitarna družba my ass. Poskusi z drugačnostjo – s tem ne mislim znamke kavbojk – pa boš videl. Videla. Politična, pa tudi družbena dogajanja spremljam tako, bolj na eno oko, ampak da je življenje mavričnih skupnosti še bolj zaribano, kot bi si lahko mislila, se mi je posvetilo, ko je padel družinski zakonik. In ko so ob dogajanju začele padati, brez zamere, idiotske definicije in opredelitve družine – množično. Resno? V moji deželi? V enaindvajsetem stoletju?  Zemlja se bo odprla in plameni bodo pogoltnili otroke istospolnih partnerjev? Karikiram, seveda. Ta karikatura je enako butasta, kot vse toge, antropološko, sociološko, še zgodovinsko ne-osnovane opredelitve družine ter argumenti proti družinskemu zakoniku, ki so kar skeleli v oči. Moja (tradicionalna) družina me je naučila, da je edina determinanta družine ljubezen. V dobrem in slabem. Ne glede na genetsko povezanost, ne glede na spol, ne glede na vse, kar ne šteje veliko postavljeno ob bok vesolju. Da starši niti niso tisti, ki te spravijo na svet temveč tisti, ki se trudijo, da imaš hrano na mizi, da imaš kaj obleči; ki te bodrijo ko gre slabo, se veselijo ko ti gre dobro in ki te naučijo osnov civilizacije. V te sodi tudi spoštovati druge, tudi če so ti različni od tebe. In še posebej takrat, ko so. Pri verouku so nas učili, da je edino pomembno, da si dober človek, da je edino pomembno, da je družina ljubeča. Zdaj naenkrat pa ni več? Edino pomembno? To lahko pomeni le, da niso čisto resno mislili, kajne.

Iztekla se je letošnja Parada ponosa. Moja edina pomisel ob njej je, da je sploh ne bi smelo biti. Potrebna bo le toliko časa, dokler bodo istospolno usmerjeni problem. Dokler bodo družine z istospolnimi starši problem. Dokler bo obisk »heteroseksualnega lokala« za geja ali lezbijko problem. Dokler bo Parada ponosa problem. Problem belega sveta, se razume. Ne gejev in lezbijk. Pod vtisom sem, da oni tega problema sami s seboj nimajo. Morda podobno, kot jaz te svoje kilce sama okoli prenašam in kar pomnim nisem nikogar prosila, naj mi jih pridrži za minutko ali dve. Na živce mi grejo le, kadar se obnje obregnejo drugi (ja, tudi ustvarjalci oblačil večjih številk, ki te izdelujejo izključno v beli ali črni barvi, z izjemo kopalk, na katere obvezno aranžirajo velike rože), sicer nekako shajamo. S sistemsko diskriminacijo (tudi) istospolno usmerjenih bomo pometli zlahka. Res bomo, boste videli. Ampak šele takrat, ko bo nesistemsko to nepomembno. In bo štelo le, ali si fejst človek in ne, ali si morda imel dva očija. In bo vsak dan, vsaka okoliščina manifestacija drugačnosti. Ki zaradi enakopravne obravnave to več ne bo.

  • Share/Bookmark

Komentarji



1 komentar

  1. NoMercy, dne 17.06.2013 14:31

    še kakšen dan pa bomo imeli parado “ponižanih”: heteroseksualni s štempljom, da smo poročeni ali pa vsaj pofočkani na UE (in smo se pred državo” obvezali skrbeti za partnerja/ko tudi, ki ji/mu gre slabo … fašemo starševstvo po difoltu, tudi, če nismo semenili), ki plačujemo prispevke za zdravstvo”, penzije, porodnice, DDV za vsak drekec pekec …

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !