Zamislite si počitnice. Dajte no, vsakdo si zmore zamisliti počitnice. Njihova slika je jasna. Podplati ki drsijo skozi mivko ali kamenčke, ker je to domnevno terapevtsko. Odvisno od tega v katerem življenjskem obdobju ali na kateri zemeljski polobli ste, hladen alkoholni ali brezalkoholni napitek v senci, na ležalniku, brezhibno zadnjico obdaja unikatni sorang, ki so ga na vaših prejšnjih počitnicah ročno poslikali eksotični prsti rokodelca iz drugega roba sveta, medtem ko vaš angelski otrok v kondomu, ustvarjenem iz faktorja 76 mirno in vztrajno drobi po plaži iz četrtega stavka, nabira kamenčke, nabira školjke. Splošno znano je namreč, da se otroci s kamenčki zamotijo ali divje zabavajo (odvisno od nekaj-letnikovega temperamenta) cele ure, če ne že tedne. Tega se preprosto ne naveličajo. In če si zamislimo še malo – je nekdo izobesil zvočno kuliso. Tu se morda nekoliko razhajamo. Moja je nekoliko bolj blues, ragtime obarvana. Ja, vem da ne paše na Bounty sceno s kokosi po tleh in visečo mrežo, ki ste si jo zamislili, ampak hej, to je moj blog in zato – egoistično vem – sem si muziko zamislila jaz.

Ker pa sem prijazna, po izbiri ne naravi, vam prepustim da si predstavljate večer, mene, sedečo pred počitniško prikolico, s čelom naslonjenim ob mizo način, da bi kdo pomislil da mi je slabo, s cigareto v roki do katere mi ni, ter glasbeno kuliso na katero ne jaz ne vi, niti za potrebe zapisa, nimamo vpliva. Ja, neverjetno kot se bo to bralo, se do kampa razlega »hands up, baby hands up, give me your heart, gimme gimme your heart, gimme gimme all your looooove,« skrehan zvočnik, katerega pregorelost je mogoče razločno slišati tudi tam kjer sem, pa bržkone služi le temu, da zakamuflira vse sfušane note terasnih izvajalcev. Čas se je zmotil in zavrtel nazaj. Eden mojih prvih počitniških spominov se je ovil v prav to isto muziko, ki so jo zavrteli vsakič ko se je zavrtel vrtiljak v počitniškem mestu na obali, le da sem jih takrat morda imela kakšnih sedem in je morda izčrpano glavo ob mizo prislanjala moja mama, ki pa med prsti zagotovo ni mečkala cigarete, ker nikoli ni kadila.

Sliši se grenko ja, in za menoj je bil težak dan, ja. Počitnice my royal bootie. Skoraj petletnica, ki je lansko poletje nismo spravili iz vode za več kot tri minute, že tretji dan ni upala v vodo. Ker so v njej ribe. Stala je na obali v popolni opremi, z masko na čelu, šnorklom ob ušesu, in na vroč pesek kapljala svojo skoraj petletno bridkost, ker si je tako želela naučiti plavati, strah pa ji ni pustil v vodo. Prav tako skoraj petletnica, ki je poletje poprej prirejala raziskovalne pohode po kampu in arheološka izkopavanja, že tri dni ni hotela iz baldahina, ker se je bala žuželk. Naj omenim, da govorimo o začetku julija, ko imajo Lollapaloozo rogači, govnači, črički, kobilice na steroidih, ose, majskih hrošči ki so iz kdo-ve-katerega razloga svoje festivalske dejavnosti prestavili v julij, zemljo pa plemenitijo mravlje različnih rasti ter pajki, ki plašijo predvsem mene, ma to je že iz druge zgodbe. Če že omenjam, naj omenim tudi da je zrak segret na 35 stopinj in drobiž, kar pomeni da se stopinje v plastični vrečki, kar baldahin je, podvojijo. Obenem je bil že tretji dan oče skoraj petletnice delno do pretežno nervozen, ker se zatečenega stanja ni dalo oskrbeti, naoljiti, resetirati, servisirati, odviti, priviti ali na kakršen koli drugi način ročno sanirati.

S čelom, sploščenim ob mizo, sem tako razmišljala, da še muzika brezsramno stopnjuje razsežnost te katastrofe, ki smo jo pred odhodom tako naivno poimenovali počitnice. Razmišljala sem tudi – če se svet z uspešnico iz sedemdesetih že vrti nazaj namesto naprej – ali so bile počitnice enako naporne za moje starše ko smo bili mi mali, ker prav dobro se spomnim, da sta bila oče in mama kdaj delno do pretežno nervozna in spomnim se tudi, da sta se mi zaradi tega zdela precej brezvezna, saj smo vendar na počitnicah in se imamo fino. Le da sem takrat menila, da če bo kje kakšna težava ali zadrega, imam s seboj s starše ki VEDNO vedo kaj storiti, da bo vse v najlepšem redu. Nekaj desetletij kasneje, s še vedno sploščenim čelom, vem, da ne vedno. Včasih starši nimajo najmanjšega pojma. Kaj narediti, priviti, odviti, oskrbeti, naoljiti ali kateri knof stisniti, da bo vse tako kot mora biti.

Ne, tudi to ni bil plan. To sploh ni bil plan. Plan za počitnice je bil prvi odstavek, nekje od drugega odstavka naprej nobeno terapevtsko jurišanje kamnov na moja bosa stopala ne bi več razrešilo mojega počutja samo-pomilujočega se razvezanega vozla. Če v sliko počitnic še nekako vtihotapim hladno pijačo, dete ne nabira cel dan kamenčkov, ker je preveč zaposleno z nekakšnim živčnim zlomom, kombinacijo želje po plavanju in strahom pred ribami, moje zadnjice ne obdaja eksotični sorang, ker je za kaj takšnega preprosto prevelika, na plaži je prekleto vroče, bučno in natrpano, o dnevnih glasbenih kulisah ne mislim izgubljati še več besed, vetrca od nikoder, če pa že, pa pride kot temeljita burja, da center za obveščanje evakuira ves kamp; romantični večerni naboj je izginil nekje med delno do pretežno nervozo, le faktor – višina UV faktorja je tam, tam. K sreči – zame in vas – na tej točki dokončno crkne zvočnik na nekaj sto metrov oddaljeni terasi in nam vsem prihrani še kakšno obupno interpretacijo (celo za terasne razmere) preveč plesnivega hita. Ker tako ali tako ne vem kaj bi, se s knjigo uležem k svojemu dekletu, ki  še v spanju pretepa rogače ter jamra zaradi rib. In si miže zaželim, da bi se »temu nekoč še smejali«.

Nekaj dni kasneje.

Pravilno ste sklepali, nadaljevanje ni več tako grenko. Ne, ne, ne, počitnice še vedno niso bile kot na plakatu, smo pa zakrmarili v bolj znosno smer. Ko sem skoraj petletnici naslednji dan pojasnila, da z vso situacijo, njenimi strahovi, žuželkami in delno do pretežno nervozo več ne vem kaj naj, mi je z vso resnostjo svetovala: »Mami, kadar ne veš kaj bi – pleši.«

Enostavčno modrost, veliko družinskega plesa ter potrpežljivega pogovora kasneje, se je dekle naučilo plavati. In potapljati. Delati stoje v vodi. Je dekle reševalo na hrbet obrnjene rogače. In pokopavalo mrtve. Hrošče. Enostavčno modrost in nekaj dni kasneje so bile počitnice uredu. Enostavčno modrost in nekaj dni kasneje je bila moja zadnjica za sorang še vedno prevelika, ampak ali ste res v zadnjem stavku pričakovali čudež?

  • Share/Bookmark

Komentarji



1 komentar

  1. Pika, dne 14.08.2013 11:39

    Glavn, da je konec dober. OStalo je zaslužno za dramatično jedro zapisa ;)
    Fajn je blo, a ne ;)

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !