»Prav zares jo je«, sem razmišljala in nervozno brskala po denarnici. Dan pred plačo, ki bo ali pa ne bo, sem sestavljala evrske kovance v vsoto, ki bi lahko kupila živila za kosilo današnjega in jutrišnjega dne. Obrvi mi je razmaknil desetak, skrit, zvit, pomečkan v nekem starem računu, ki ga nisem pričakovala. »Vrag je vzel šalo« sem zamrmrala še enkrat, kar tako, da karmi navržem očitek in jo krcnem v tisto malo slabe vesti, ki je še ima.

Tričlanska družina smo. Živimo zmerno, brez velikih odmikov od precej bazičnih potreb. Otroku poskušava nuditi več najinega časa, kot kupljenih dobrin. Tudi zato, ker se nama zdi tako prav. Na izlete hodimo v naravo, prirejamo čajanke na domačem vrtu, izogibamo se čigumi-pop zabaviščnim parkom in igriščem v notranjosti nakupovalnih centrov.  Vozimo se v enem avtomobilu – ker logistika vsakdanjega dne to k sreči dopušča in na žalost terja. Zaradi ljubke nezaposljivosti smeri visoke izobrazbe, v katero sva mahnila oba, danes delava v lastnem podjetju. V nekem trenutku je bila to edina možnost za preživetje. Nihče nas ni želel zaposliti, zato smo se sami. Danes se naše malo podjetje seveda otepa s tisto zoprno težavico malih podjetij. Srednjih podjetij. Bržkone tudi velikih. Treba je zaslužiti dovolj, da preživiš. To pa je iz dneva v dan težje. Tudi če si v svojem poslu še kar dober.

V tej pourednikovani, blogovski verziji svojega življenja bi neizmerno rada namignila, da je moje življenje razburljivo, sijajno, ekstravagantno. Bom raje povedala po resnici, da je naše življenje v resnici precej navadno. Vsaj tako navadno kot je navaden tisti navadni in ne posebni pralni prašek, ki ga omenim vsaj enkrat na zapis, pa če vanj sodi ali ne. Ni prežeto z veliko ambicijo, pa naj bo ta karkoli že. Naša edina je, da smo fajn ljudje. In morda, da po tem planetu stopamo bolj na-l’hko.

Tako torej sedim v avtu, dan pred plačo, z očmi v denarnici. In si pravim (ne zares, v svoji glavi), da je to ena tistih slabih novic, ki se v družbi ostalih slabih novic kot greznica vsak dan zlivajo po nas. Vseh. Nima se smisla kisati, si rečem (ne zares, v svoji glavi). Si pa vseeno prvič v življenju zares zaželim, da bi imela malo več denarja. O bog, sem si pravkar zaželela denar? Krize so bile in so tudi minile, nikomur ni lahko, bodrilno pripomnim. Treba se bo znajti, si rečem. Ja, tokrat na glas. Na, k sreči, precej praznem parkirišču. Mahnem jo v trgovino in raztegnem nekaj evrov čez tri kosila.

Leta nazaj, ko me je zagrabilo neko zoprno ustvarjalno srbenje (o katerem pričajo tudi super stari zapisi na tem blogu), bi bila prav zares najsrečnejša, če bi me po pomoti zaklenili v hobi trgovino z luštnimi malimi rečmi. Tako, čez noč. Da bi u miru brskala med policami, med kamenčki, perlami, barvami, nitkami, prebrala vsa navodila, vse revije. Malo čudna želja morda. Ki pa precej dobro opiše, v kakšen kontekst je takrat spadalo moje razumevanje rokodelstva, ustvarjalnosti. Hecno to, življenje. V bolj zajedljivem času se k rokodelstvu in ustvarjalnosti vračam – no, prizemljeno. Veliko bolj kot trgovine z hobi kramo me osrečujejo tiste z orodji, in s tem imam v mislih no-bullshit orodja. Trgovine s vrtalniki, malto, takoj za njimi trgovine s kozarci za vlaganje, semeni, barvami, lonci in koriti za rastline, vrečami zemlje. Ne, ne neha se tu. Bolj kot nove bale blaga me ganejo stare kavbojke, odslužene zavese ali puloverji, ki jih ne bi oblekla več niti Sarah Lund. Izgubila sem interes celo za lično spakirane kreme, s katerimi imam že od nekdaj toliko opravka, vsaj službeno. Se pa zato ne morem odlepiti od dobrohotnih zdravilnih rož’c, ki sem jih desetletja brez ščepca slabe vesti prezirala.

Stari lončki z novim življenjem.

Nisem čisto prepričana, kaj se je zgodilo. Vselej sem bila pravo, do kosti, mestno dekle. Vrtički, vlaganje kumaric, kuhanje domačega soka in predelovanje še uporabnih rabljenih materialov me je zanimalo prav toliko kot so pingvinom interesantne orglice. Sedaj pa moj povratek h rokodelstvu vključuje pleskanje odsluženih tegelcov v zeliščni vrtek in vkuhavanje ozimnice za tri osebe. Vanj štejem gobarjenje, ki mi je poprej zaradi obskurne tekmovalnosti vselej načenjalo živce, a je sedaj dober vir sobotnega kosila, zraven prištevam predelovanje starih kosov oblačil v nove, prikupne dodatke k življenju, nabiranje divjega kostanja po Tivoliju za izdelovanje mazil po tradicionalnih recepturah… in ne le kot zeitgeist ustvarjalnost, ampak verjetno tudi kot to. Dopuščam možnost, da sem zakoračila v »tista leta«. Bolj verjetno razlago mi ponuja denarnica, ki mi šepeče, da bo treba zvoziti čez mesec z manj njene vsebine. In bolj ustvarjalnim pogledom po okolici. Naravi. Tistem, kar je na voljo.

Očetove stare žametke. Lucijino jesensko krilo.

Drugi dan me je (in še nekaj duš sorodnega pogleda) bivši minister označil za eko-fundamentalista, ker na sliki zelenjavnega vrta sredi mesta nisem našla, bojda očitne, napake. Samo-oskrba sredi mesta je menda huda traparija. Morda. Vendar so gradbene luknje, ki so sredi mesta nastale in ostale, ker je vrag s šalo izvedel pravi mali tvist, tudi. In morda so lastniki tega vrtka sredi Ljubljane le zeitgeist rokodelci. Ki si z papirnato milijonsko vrednostjo te zemlje morda niso mogli zelo pomagati, s paprikami in paradižnikom pa so si.

Razmišljam, v resnici ne vem. Vem le, da so, odkar sem se »krize« lotila iz druge perspektive, z ustvarjalnostjo iz potrebe (ki je bila vsakodnevna praksa naših prednikov), moji vdihi in izdihi mirnejši, spokojnejši. In vem tudi, da to do kosti mestno dekle komaj čaka tudi na svoj mali vrt in na lasten mali pridelek. S katerim se bo nato lahko odpravila na Zelemenjavo in tam zamenjala ali podarila vse, kar bo »čez rob«. Iz te nove perspektive pa je tudi »rob« kaj hitro. Hecno to življenje. Še pred kratkim nam je neprestano kaj manjkalo, v nekem trenutku pa so se potrebe samo-disciplinirale in  je bilo vsega ravno prav in še malce čez, da je moč presežek podariti. Stiske so izbezale tudi najboljše, ne le najslabše iz ljudi.

Seveda se prerekanje z denarnico nadaljuje. Seveda ni vse dobro. Obenem pa tudi ni vse tako slabo. Namreč šala, ki jo je vzel vrag, je bila že v osnovi precej slaba. Ni res?

  • Share/Bookmark

Komentarji



1 komentar

  1. poravnava odškodnina, dne 2.02.2015 11:30

    AHAHAHA ,.. ah ta vrag !

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !