Potovanja imam rada. Včasih sem potovala več. Moje življenje je bilo drugačno, svet je bil drugačen. Nekoč bom potovala spet. Vrni se dva stavka nazaj. V moji glavi so vsa moja potovanja imela tri dele: priprave, potovanje in pa povratek domov.

Priprave so zakon. Sploh za nekoga, tako militantno obsedenega s seznami. Ki, pri pripravah na potovanje še posebej, nudijo občutek, da imaš svoje življenje v svojih rokah, na dosegu kljukice. Povratek domov je bil zakon. Vesela te je družina – še kar. Izraz ljubezni se manifestira v ukazu, da kar hitro razkuži nahrbtnik in njega vsebino. Veseli so te prijatelji – do prve in pol kave, ko se jim zdi, da zdaj se pa že važiš in da je čas, da se pogovorimo o tem, kaj se je v teh mesecih dogajalo njim. Dalj ko te ni, daljša je tvoja ekskluzivna pravica na opisovanje dogajanja v zadnjih mesecih. Vesela te je domača žival. Z izjemo paličnjakov.

Potovanje samo pa je… pretežek nahrbtnik, pot, smrad, utrujenost, lakota, opečena koža, driska, žulji, uganke imenovane tudi »kulturni šok« in vse tisto dogajanje vmes, ki ga lahko postaviš pod #kategorijo »temu se bomo nekoč še smejali«.

»Kaj pa potem rineš, če ti je en sam mater,« me je spraševal prijatelj. Ker potovanja moje življenje postavijo v pravo perspektivo. Ker me otroci, ki živijo na Central do Brasil spomnijo, da so moji problemi majhni. In da imam v življenju hudirjevo srečo. Ker se vsaj začasno otresem lastne majhnosti in vsaj začasno vidim »večjo sliko«. In ker se je tako prekleto dobro vrniti domov, v svojo posteljo. Ki ni obkrožena z legvani. In v lastno kopalnico, v kateri je največja nadloga tisti pajek, ki je pridrobincljal medtem, ko me ni bilo. Ker na vsakem potovanju ugotovim, kako ljubo mi je doma. Kako ljuba mi je mala, malomeščanska, včasih zatohla, včasih prevetrena in včasih meglena Ljubljana. V svet grem, ker nujno rabim divjo klofuto, da vidim, da mi je pravzaprav fino.

Drugi dan mi je že tretji znanec po vrsti obelodanil, da se seli. Drugam. V tujino. Za vedno. Ker tu ni prihodnosti, ker tu ni upanja. Ustno votlino mi je že tretjič po vrsti napolnila tista grenkoba, ki jo domnevno občutiš trenutke pred možgansko kapjo. Težko mi je padlo na srce. Ne glede na mojo ljubezen do potovanj, nikoli nisem razmišljala, da bi odšla za zmeraj. Da bi svoj dom spakirala s seboj in ga odnesla drugam. Malo provincialno Ljubljano imam preveč rada. In od upanja se nikakor ne morem posloviti. Če pristanem na to, da ni upanja, da ni prihodnosti –  bosta upanje in prihodnost vedno nekje drugje. In bolje bo vselej nekje drugje. Saj poznamo tisto o travi in ograjah.

Težko je. Za nekatere še težje. Temačno je. Za nekatere še temačneje.  Pa vendar, kot pravijo moji predniki, vsaka reč je za nekaj dobra. Težki in še težji časi, ki apokaliptično oprezajo na horizontu, so prinesli tudi dobro. Dobro je, da smo začeli razmišljati. Dobro je, da smo začeli iskati načine, kako preživeti na novo, izskočeni iz kalupov zadnjih desetletij. Ne samo dobro, kar malo osvobajajoče. Dobro je, da se ne strinjamo. Da se (idealno – argumentirano) prerekamo. Da ne bentimo več izključno v domačem kavču in svoj srd usmerjamo v  televizor, kot je to počela moja babica, ki je bila iz drugih časov in nikoli ni prav v celoti ponotranjila, da je Tito ne sliši. Tako se upanje naredi. Ne, nisem štorasto zapisala… zares mislim da je upanje in prihodnost treba narediti, tako, da zlomljeno popraviš, porušeno gradiš na novo. Kar samo ne bo zakorakalo v naše kraje.

Pa da se ne razumemo narobe. Ne počuti se vsakdo fajn v občasno malih, utesnjujočih, temačnih in obrekljivih ulicah domačega kraja, za katere niti ne veš, ali njih utrip narekujejo tete s trajno ondulirano steljo na glavi, ki s svojimi pogledi streljajo skozi napol zastrta okna ali pač lokalni frajerji, ki so celo mladost nabirali cveke in še danes besedo dogodek pišejo s »t«, pa so kljub vsemu včeraj kupili največjega in najhitrejšega be-em-ve-ja na tržišču in obleko, ki takole na pogled, pogoltne tri moje plače. Seveda ne. Ni vse za vse in ne pomeni dom za vsakogar isto. Vendar mislim, da bi odhod morala biti izbira… življenja. Ne obup. Ne (ponavljanja in) pristajanje na to, da ni prihodnosti. Razen če nas v naslednjih nekaj minutah z vso silo po hrbtu lopne res velik meteorit, prihodnost seveda je. Ali bo težka – normalno. Verjetno težja, kot si jo lahko ta trenutek zamislim ali ubesedim. Kaj to pomeni, še ne vem.

In lahko da bom nekoč svoje besede morala pogoltniti… z isto grenkobo v ustni votlini, kot pišem ta zapis. Toda od upanja se za enkrat ne mislim posloviti. Razumite me. Če to storim, bo upanje vedno nekje drugje.

  • Share/Bookmark

Komentarji



2 komentarjev

  1. Pika, dne 11.11.2013 22:15

    Lepo zapisano. Podobno razmišljam, sploh glede odhajanja …”Vendar mislim, da bi odhod morala biti izbira… življenja. Ne obup.”

  2. mojcej, dne 12.11.2013 10:55

    Večkrat bi morali prebrati kaj takega. In večkrat pomisliti kaj takega.
    Sem se ob branju spomnila na en zapis, ki je pred kratkim krožil po mailih; mislim, da je bila ena zgodba iz Oninega natečaja. Nona piše vnukinji o tem, kaj je res kriza..

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !