Pride kakšen dan, ko se mi moje življenje zdi precej brezvezno. Ne plazim se po jarkih, nekje v Palestini, s fotografskim aparatom pod seboj, kot se mi je prihodnost jasno predstavila pri nekje trinajstih. Prav tako zaslepljeno ne mežikam na ogromnem odru, medtem ko pod njim kot razdivjan ocean buči nepregledna in nejasna množica, ki skandira moje ime. Dobro, to se mi je že pri trinajstih zdelo komaj verjetno ali komajda pomembno, tudi kot najstnica nisem bila povsem butasta. Zdelo pa se mi je, da bo seštevek mojih dni večji in pomembnejši, kot se mi zazdi da je… te dni. Če si pobite misli še odpustim ob temačni zimi, jih bistveno težje v naročju nosim na svetal sončen dan, ko vsi nadležno zadovoljno žvrgolijo o tem, kako fino je, da je vse ozelenelo. Ni vse v vremenu, vam povem.

Zato se mi je – lastnemu občutku vrednosti na ljubo – kakšen mesec nazaj utrnila precej prostodušna zamisel, kako sama pri sebi popraviti vtis takšne brezzveznosti. Druga v vrsti. Prvi sem dala priložnost celo desetletje. In ker v desetih letih nisem pričela vstajati bolj zgodaj, se niti enkrat nisem odpravila na večerni tek za več kot eno minuto (tudi zato, ker sem predebela in resnici na ljubo ne morem teči več kot eno minuto), nisem prenehala sladkati kave, nisem za vedno prenehala jesti čokolade, nisem nikoli takoj pobarvala narastka, ko se je ta pojavil, nisem uredila družinskega albuma kronološko, se niti eno poletje z lastno pojavnostjo na plaži nisem pričela ukvarjati prej kot v trenutku, ko se mi je pri spotikanju v vodo razprl (premajhen) zgornji del kopalk (v večje podrobnosti, razumite prosim, ne bi šla), lahko rečem, da novoletne resolucije ne delujejo. Vsaj moje ne.

Sedaj pa ono drugo, izpred meseca nazaj. Mali rdeči moleskin. Ali rokovniški blokec, če vam je ljubše. Ki ga imam že tako ali tako in v katerega sem v zadnjem mesecu poleg obiskov knjižnic, menstrualnega ciklusa, nakupovalnih seznamov in delovnih opravkov pričela vpisovati vsak majcen dnevni odmik od rutine. Vse, kar bi rekla, da je fino, da štrli iz brezzveznosti. Kar mi morda ne bi bilo nerodno objaviti v fejsbuk statusu, vštric s sijajnimi statusi vseh drugih. Ali pa bi mi bilo, a bi še vedno rekla da je fino.

Sobota, 8. februar

Zapis: Obisk Železniškega muzeja, obisk Prirodoslovnega muzeja

Okoliščine: Lucija je priganjala, da moramo obiskati Železniški muzej, ker je tam nepopisno fino, je pojasnjevala. V železniškem muzeju je ugotovila, da je v bistvu mislila Tehnični muzej v Bistri, kjer imajo stare avtomobile in ne starih lokomotiv, ki so bistveno manj zanimive od starih avtomobilov. Zato je sledil še nenačrtovan obisk Prirodoslovnega muzeja, v katerem je vse polno nagačenih živali, kar pa te pri pet in pol letih bolj pomirja, kot vznemirja.

Nedelja, 9. februar

Zapis: šivanje iz ostankov, pomenljivi večerni pogovori.

Okoliščine: v pomenljivem večernem pogovoru mi je pet in pol letnica omenila, da se rada crklja z menoj. Ker sem (navajam): mehka in gibljiva kot testo (izraza žolca še ne pozna). Omenila mi je tudi, da bo vampirka ko odraste in bo, ko ji izpadejo mlečni zobje, prosila teto Gito (ki je zobni tehnik), da ji naredi vampirske. Lase si bo naslednje leto pobarvala v črno, polt pa v mlečno belo. Pila bo le kri.

Deževni ostanki.

Deževni ostanki.

Četrtek, 13. februar

Zapis: Priprava voščilnic za valentinovo

Okoliščine: z Lucijo sva pripravili 20 voščilnic za valentinovo, ker je bilo to nekoč v neki risanki tako. Res je, da sva našli le črn karton in sva zato morali uporabiti vso sol in barvo, ki ju je premoglo gospodinjstvo, da izdelki niso bili videti kot sožalne note. Res pa je tudi, da je bil na koncu otrok srečen.

Torek, 18. februar

Zapis: kupila sem si nekaj kosov oblačil

Okoliščine: zavedam se, da se ne sliši prav razburljivo. Razen če ste moja garderobna omara, v kateri skvotajo oblačila v natanko treh barvah in enem agregatnem stanju: ubogem. Ko sem drugi dan domačim omenila, da bi svoja stara oblačila podarila tistim, ki jih morda potrebujejo, so domači prestrašeno planili navzgor in še malo v desno s pojasnili – da mojih nošenih oblačil ne potrebuje nihče. Izjema je obrat za predelavo odpadnega tekstila.

Petek, 28. februar

Zapis: dokončala prispevke za Zelemenjavo

Res sem jih. O lončkih, o velikih balonih, o kostanjevem mazilu.

Petek, 7. marec

Zapis: koncert Franka Turnerja, Kino Šiška

Okoliščine: Srečna. Ker je rokenrol koncert. Ker to pomeni, da še nisem za v penzijo. Res pa je tudi, da takoj na vhodu kretensko vprašam, zakaj se žiga na roki ne vidi, moram med koncertom vsaj trikrat lulat in me grabi krč v nogo, zaradi česar ne skačem tako visoko kot vsi v prvi vrsti… imam pa srce na pravem mesu in pri pravi stvari.

Torek, 11. marec

Zapis: prispele etikete Žuža, naredila frdamano hipi-ladjo, Lucija mi pojasni, koliko je veliko

Okoliščine: Srečna. Moji prvi našitki. V pomenljivih večernih pogovorih mi Lucija omeni, da je veliko nekako tako kot na Šmarno goro in nazaj, v bistvu je veliko tudi do lune in nazaj, do Sonca res ne moremo ker bi nas peklo, in toliko kot ima ona frnikol. In točno toliko – veliko – me ima rada. Do lune in nazaj, ker do sonca res ne moremo in bi bilo to neumno.

Damn hipi bout za Gregorjevo.

Četrtek, 13. marec

Zapis: posejala semena

Okoliščine: lotila sva se vrtnarjenja. Prekopala sva zemljo, posejala semena. Sedaj se ne morem skloniti ali uporabljati desne roke, obenem pa imam njivo na kuhinjskem pultu, ker sem se nakupa kalilnikov lotila grosistično (»Vzami največje!«), s semeni in svetlobo pa ni za uganjati smešnic.

Uradno je: otročja sem.

Mali poklon sedanjosti namesto zaobljub prihodnosti… jp, bolje. Veliko bolje. Veliko boljša osebnostno preživitvena strategija neke mame, katere samopodoba se ukrivlja pod kupi usranih cunj, službenih dolžnosti in kljukic na opravilnih seznamih. Še vedno ni življenje s fotoaparatom, molečim iz strelskega jarka; pa vendar je skozi skoraj prosojne črtaste liste in nekaj lila kulija videti manj neznosno dolgočasno. In bolj rožnato.

Ni vse v vremenu. Nekaj je tudi v rdečem moleskinu.

  • Share/Bookmark

Komentarji



2 komentarjev

  1. Pika, dne 21.03.2014 22:08

    Čudovito!

  2. poravnava odškodnine, dne 14.01.2015 04:36

    Se strinjam ,.. tako pač je !

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !