Telefon

12.05.2014 | Tagano , , | 5 komentarjev

S petletnico sediva na hodniku infekcijske klinike. Videti je zelena v obraz in njeno, sicer krepko telo, se je kar izgubilo v bolnišnični pižami. Kljub trudu šivilj, da so za pižamo izbrale najbolj vedre vzorce in barve, vam povem, da je v bolnišničnih pižamah vsak otrok videti še malce bolj bolan in še malce bolj droban.

Ko takole čakava, da naju odpeljejo na oddelek in v sobo, za katero Luciji pojasnjujem da bo neskončno fina in je vse skupaj pravzaprav razburljiva pustolovščina, me medicinska sestra povpraša po telefonski številki. Med drdranjem mobilne me ustavi in pojasni, da želi številko hišnega telefona. Hja, nimam ga. Ne vem točno kdaj in niti točno kako je povsem tiho, neopazno, zelen kockasti Iskrin telefon izginil iz našega vsakdana.

Res je, da že dolgo ni bil ne Iskrin, ne kockast, ne zelen, tudi vrtljive številčnice ni imel več. Ampak točno takšen, kot na koncu ni več bil, se je v fotelj mojega spomina usedel za vedno. Morda se ne spomnim, od kdaj ga nimamo več – spomnim pa se, kdaj smo ga dobili. Natanko sredi osemdesetih je moralo biti. Moj »natanko« umestite prijazno prosim po lastni presoji. Takrat je telefonski aparat – no, za telefonski aparat ne vem, telefonsko številko – morda imela vsaka druga hiša v našem naselju. Ali vsaka tretja. Telefonske številke so imele svoje dvojčice in če je naneslo, da je bila dvojčiča bolj klepetave sorte, je bilo dosti vseeno, če je gorela streha, ker gasilcev nisi mogel poklicati. Lahko pa si, na račun ohlapne tehnike in morda slabe vezave, na ušesa vlekel pogovor onih (največkrat neznanih) drugih, ki so si imeli toliko povedati. Po telefonu.

Naš kockasti zeleni telefon je zasedal sredino pol-kvadratnega metra častnega prostora v hodniku pred očetovo delavnico. Obrtniško. V času, ko obrtniki s strani države niso bili ravno požegnana sorta. Ker je bila delavnica v kleti, smo preostali družinski člani v zgornjem nadstropju precej natanko uglasili svoja ušesa na telefonski zvonec skozi nekaj parov vrat in eno stopnišče, posebej, če smo pričakovali kakšen klic. Prisežem, da bi me pridušeno zvonjenje zdramilo z najglobljega spanca.

S pomočjo zelenega telefona so se reševale domače naloge, se sprejemala vabila na krste in poroke, pa tudi novice o preminulih sorodnikih. Mislim, da smo ga še najbolj vnemar in lahkomiselno uporabljali otroci, ki smo kdaj pa kdaj poklicali gospoda Zajca ali pa gospoda Medveda, kasneje pa zrasli v najstnike in se med vrtenjem nakravžljane telefonske žice dogovorili, v kateri kino gremo in kdaj se dobimo. Nekaj strahospoštovanja pred aparaturo smo vseeno imeli, saj je bil tudi za nas takšen telefonski dogovor trden kakor skala-kost in če te na dogovorjenem kraju in ob dogovorjenem času ni bilo, si bil bržkone mrtev ali pa vsaj resno poškodovan. Trpežna Iskrina slušalka je prenesla tudi precejšnjo mero potu, ki je kot nalašč polzel ravno ob zasedenem ušesu med pogovorom z res lušnim fantom, čeravno je – z mukami ušesa popolnoma neusklajen, sproščen – glas pojasnjeval kako rešiti oni zoprn račun iz Zbirke matematičnih nalog za srednje šole Ivana Štalca.

Ta telefon, ko se je kasneje preselil v bivalni del hiše, je ničkolikokrat sredi noči slišal laž. Odgovor na vprašanje, ali so me zbudili (ob dveh zjutraj) je vselej bil zavzet, veder »seveda da ne«. Priznati v slušalko tega telefona, da ponoči spim, se ni spodobilo. In ta, zelen kockast telefon je spokojno prenašal izbruhe monologov (posebej kadar ni zazvonil, pa bi »moral«), bil osrednji junak nočnih mor (saj poznate tisto, ko neskončnokrat v paniki zavrtite napačno številko in morate začeti vsakič znova) in molčeč spremljevalec trepetanja, ali bo težko pričakovana novica iz bolnišnice dobra ali slaba. Čeprav je bilo okoli njega spleteno za eno majceno življenje občutkov in dogodkov, niti opazila nisem, da ga več ni.

Do sedaj, ko v eni roki tiščim svojega pametnega  mobilca, v drugi vročo dlan mojega dekleta, medtem ko moj jezik brez pravega nadzora in z veliko preveč besedami pojasnjuje, zakaj številke hišnega telefona ne morem dati.

  • Share/Bookmark

Komentarji



5 komentarjev

  1. Pika, dne 13.05.2014 21:30

    Joj, hitro okrevanje. Da bi hitro bili odpuščeni v domačo oskrbo.

  2. bronte72, dne 14.05.2014 11:49
    bronte72

    Hvala za skrb Pika :) Smo že doma.

  3. Pika, dne 14.05.2014 19:55

    Mega! Pa ni treba več tja hodit. Itak nimate telefona :D

  4. megaCar, dne 10.11.2014 14:01

    Ha ha… poznana zgodba ja. Zakaj so pa sploh potrebovali številko hišnega telefona? Še kaki formularji za izpolnit iz juge?

  5. Dedovanje, dne 26.01.2015 06:28

    To je to!

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !