Ma saj sem vedela da bo to leto zajebano. Ne vem kako, misterij mi je to – ampak vedela sem.

Razsežnost zajebanosti pa je v prihodnost težko nafantazirati, tako kot se je bolečine v preteklosti nemogoče spomniti. Seveda veš, da te je fajn bolelo, priklicati pa je v ude, trup ali notranje organe ne moreš. Še z naprezanjem ne. Še k sreči.

Takoj ko se je leto pričelo, smo podedovali psa. Starega psa. Ki ne prenese niti minute samote ali industrijske diete, prenaša pa naokoli kup dlake, visoke zvoke in žmohtne vetrove, ki jih je nemogoče razgnati. Poskusila sem s ventilatorjem, poskusila sem s fenom, moja trditev je empirično preverjena. Vetrovi, pasja dieta in glasna potreba po človeški družbi nam je dodobra zmeštrala utečeno (ampak prigarano) družinsko logistiko.

Med iskanjem varuške za psa, iskanjem vrat počitniške prikolice, ki jo je razdejala še-nikoli-do-sedaj-videna-burja, rokovanjem s šest-in-pol-letnico, popravljanjem starega avtomobila, ki ga nismo podedovali ampak si ga nakopali čisto sami, družinskimi peripetijami, katere so od nas (če so pametni) plonkali snovalci bodočih žajfnic (veliko dela smo jim prihranili), smo soočeni z nespodbudno zdravstveno diagnozo ljubega bližnjega. Nič te ne spotakne tako, kot (vnovično) spoznanje, da vse mineva. Da je življenje ploščati krog. In ko ga skleneš, te ni več tam, kjer te že v začetku ni bilo.

Doslej nisem razmišljala, kako bi rada odšla. Sedaj o tem premišljujem pogosto.

Preden umrem, bi se želela posloviti. Povedati vsem, kar imam povedati. Ta hip mi na pamet ne pade nič, sicer bi vstala od tipkovnice in odvihrala obkljukati to alinejo, ampak morda mi bo na pamet padlo takrat in zato bi si že zdaj želela rezervirati zadnjo besedo. Prosim.

Ko umrem, bi želela, da se to zgodi hitro in neboleče. Bolečine že od nekdaj ne klofutam prav uspešno in če mi lahko obljubijo, da je ne bo, se s tem na en mah znebim še njenega priležnika – strahu. To bi bilo imenitno.

Potem ko umrem, pa nameravam enkrat za vselej razjasniti dilemo o posmrtnem življenju. Če obstaja, bom prevrnila rožo. Trikrat. Ko boste zraven. Če ga ni… no, saj vam je jasno.

V kolikor pa imam lahko še eno željo za življenje – ne mudi se mi še, srčno rada bi videla odrasti svoje dekle.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !